Karl Erjavec je svoj »jaz ga ne bi sprejel« (julija, ob obisku hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića pri Miru Cerarju) in blejski »njet« neformalnemu pogovoru s hrvaško zunanjo ministrico torej nadgradil z (napovedanim) umikom slovenske podpore Hrvaški pri vstopanju v klub razvitih OECD. Razumljivo, kajti Erjavec je politični algoritem na dveh nogah: ko naleti na kaj, kar predvidljivo ni všeč (pomembnemu) delu volilnega telesa, se prelevi v nadučitelja, ki neubogljivim bere kozje molitvice. Najsi gre za upokojence, to ali ono privatizacijo ali v tokratnem primeru pač hrvaško stališče do arbitražne razsodbe: vedno je le vprašanje časa, kdaj bo Erjavec zagrozil z odhodom, umikom, blokado itd.
Pomemben del tega Erjavčevega algoritma je tudi potrebam prikrojena argumentacija, s katero svoje izjave in/ali ravnanje podpre. Eden od osnovnih pogojev za članstv...
