Prav glede tega je zelo zanimiv zgled Juan Carlos, do pred kratkim kralj Španije. Kot je znano, je v Španiji takoj po Francovi smrti prevladovalo republikansko razpoloženje. Princ Juan Carlos Burbonski je bil namreč vzgajan v frankističnih institucijah in ga je za monarha izbral kar Franco. Pa je prišlo do udara frankistično usmerjenih vojakov; pučisti so imeli v svojih rokah vse poslance parlamenta in so od dvora pričakovali vsaj molk, če že ne soglasja. Toda mladi kralj je od pučistov zahteval, naj se vrnejo v vojašnice in se podredijo parlamentarni demokraciji. S tem moralnim dejanjem je tudi sam tvegal, da se puč obrne še proti njemu. In s tem pogumnim in modrim dejanjem si je pridobil zaupanje ljudstva in vseh strank, Španija pa je z ljudskim soglasjem postala ustavna monarhija. Do kdaj pa je Juan Carlos ostal kralj? Do trenutka, ko je z dejanji pohlepa in sebičnosti izgubil moralno avtoriteto. Prisiljen je bil abdicirati in zamenjal ga je prestolonaslednik – sin Filip. Z moralno avtoriteto je princ Juan Carlos trdno postal kralj, z njeno izgubo je kralj Juan Carlos nehal biti kralj.

Morda veste, zakaj naj bi bilo pri izvoljenih predsednikih drugače? Da ti za izvajanje svojih pooblastil ne bi potrebovali moralne avtoritete?

Božidar Debenjak, Ljubljana