V primeru umeščanja Magne v prostor je potrebno okoljevarstveno soglasje (OVS), ki ga izda Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO), v sklopu ministrstva za okolje (MOP). ARSO objavi osnutek OVS in ga da v 30-dnevno javno razpravo. Potem ga objavi in če se proti njemu nihče ne pritoži, postane pravnomočen. Takega investitor, v našem primeru Magna Steyr, priloži, skupaj še z drugo obsežno dokumentacijo, vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja. Seveda investitor načrtuje gradnjo v nekih rokih. Tak postopek, če ni pravilno voden, pa mu lahko roke nezaželeno pomakne naprej, čeprav mora vsak izkušeni planer imeti rezervo.

Kaj se je zgodilo v primeru Magne, da je nastala taka vročica z roki? In se je obsojanje usmerilo na udeleženke v javni razpravi, v glavnem društva, ki jih imenujemo nevladne organizacije (NVO), ki imajo državno licenco, da delujejo v javnem interesu na področju okolja, kar je močno povezano z zdravjem prebivalstva po 72. členu Ustave RS.

NVO so pregledale obširno dokumentacijo (Poročilo o vplivih investicije na okolje in drugo), več kot 600 strani, in javno predstavile svoje predloge za dopolnitev osnutka OVS. In kaj je storil ARSO? Javno razpravo in predloge NVO je v celoti ignoriral. Objavil je OVS v enakem tekstu, kakršen je bil predložen v javno razpravo (razen nekega napotka o uporabi določenih cest, ki pa niso bile pripombe NVO).

ARSO se je iz NVO norčeval.

Kaj je preostalo NVO, če so želele legitimno, kot so od države zadolžene za varstvo okolja, vendarle dopolniti OVS? Po naši zakonodaji samo pritožba. In to je vsa zgodba.

Če v ARSO ne pride do kadrovskih zamenjav zaradi te »štale«, potem res adijo varstvo okolja. NVO namreč niso v ničemer krive, izpolnjevale so samo svoje poslanstvo, in to v zelo mehki obliki.

Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana