Jurij Batagelj, plesalec, koreograf, režiser: Občutek, ko vsa dvorana gleda samo tebe, je za vsakega plesalca nepozaben

Plesati sem začel zelo pozno, pri dvanajstih letih. Pred tem sem aktivno smučal. Ko mi sneg in mraz nista več ustrezala, sem se vpisal v plesno šolo. Sam. Spomnim se dne, ko sem prišel domov in staršem povedal, da bom plesalec. Seveda je bil to velik šok za družino, saj sem bil precej živahen, hiperaktiven otrok, ki so se ga povsod izogibali. Nenavadno je bilo tudi za očeta, bil je namreč nogometaš.

Že od majhnega sem zelo rad nastopal. Spomnim se poletnih teras na morju, kjer sem vsak večer skupaj s sestro plesal ob glasbi lokalnega mojstra na električnih klaviaturah. Tudi sicer nisem imel težav z nastopanjem v javnosti. Predvsem želja po trdem delu – biti aktiven in ustvarjalen – je bila razlog, da sem izbral ples.

Zdaj začnejo otroci plesati že zelo zgodaj. Začel sem pozno, a sem zelo hitro napredoval. Bil sem izredno samodiscipliniran, imel tudi močno željo. Treniral sem vsak dan, le dva dni v letu sem imel počitnice. Imel sem izredno verno soplesalko, tako da sva trening dejansko prekinila samo za božič in veliko noč. Spomnim se, da sem bil izredno slab učenec, starši so me stalno grajali. Vso potrebno motivacijo za šolo sem črpal iz plesa. In trme.

Plesati sem začel v Ajdovščini, nadaljeval v ljubljanski plesni šoli Urška, saj so bili takrat tam dejansko najboljši plesalci, trenerji. Ko sem začel plesati z Jagodo, danes svojo ženo, sem s plesom nadaljeval v plesni šoli Fredi, kjer so takrat plesali tudi Andrej Škufca in Katarina Venturini in še nekaj odličnih parov.

Z odličnimi rezultati so prihajala tudi povabila na tekmovanja. Tako sva z Jagodo praktično prepotovala ves svet, kjer sva se lahko učila od najboljših. Pa vendar sem se na neki točki počutil izpraznjenega. Spomnim se finalnega nastopa v blackpoolu, ko sem enostavno želel nehati tekmovati. Jagodi sem predlagal, da se za nekaj časa izklopiva in se pomešava med umetnike. Te sva našla na newyorških ulicah. Začutila sva njihovo strast, ljubezen in veselje do plesa. Govorim o vrhunskih plesalcih, artistih, ki so, roko na srce, desetkrat boljši od teh, ki jih vidiš na tekmovanjih. Čas, ki sva si ga vzela, sem posvetil tudi učenju igre, pantomime, scenografije. Dejstvo je, da so latinskoameriški in standardni plesi lepi sami po sebi. Mene je zanimalo predvsem, kako pokazati pripovednost. Kako z enim gibom, ki je čudovit, gledalcu sporočiti žalost, veselje. Med vsemi temi različnimi umetniki sem se spomnil, zakaj sem začel plesati. Bil je čas, da se vrnem in naredim nekaj več.

Vse nas je močno presenetilo. Kot še danes rad pravim, je bil šov pristna »damačica«, amatersko zastavljen, praktično brez finančnih sredstev. Prvo predstavo smo imel v majhni, skromni dvorani, ki smo jo razprodali. Takoj je padla želja po večji dvorani, ideja tudi po Cankarjevem domu. Drznili smo si in šov razprodali. Je pa res, da pred desetimi leti ni bilo toliko šovov.

Po vsem svetu so dvorane dokaj prazne. Spremenila se je kultura, tudi ljudje nimamo več toliko časa, da bi lahko po štiri ure in več posedali v dvorani. Žal imajo plesna tekmovanja predolge formate. Tudi sam kot plesni fanatik in sodnik na tekmovanjih težko sedim in sem skoncentriran toliko časa. Ne vem, morda bi dejansko lahko razmislili, da bi skrajšali čas tekmovanja, kajti ljudje radi spremljajo ples. Zato tudi tako velik odziv na plesni šov Zvezde plešejo. Ta čisto enostavna plesna formula je bila tudi povod na oder ponovno postaviti najboljše plesalce, ki jih ima Slovenija, in gledalcem v dobri uri ponuditi vrhunsko predstavo z enostavno zgodbo.

Predstava The 50's show nas je spremenila. Večina nas je skupaj tekmovala s še šestimi pari na odru. Občutek, ko vsa dvorana gleda samo tebe, pa je za vsakega plesalca nov, nepozaben. Še danes si štejem v čast, da sem takrat dobil na kup vsa ta imena. Vsak od njih ima svoje obveznosti, razkropljeni smo po svetu in res sem vesel, da so se prav vsi ponovno odzvali povabilu. Plesalcem latinskoameriških in standardnih plesov se bodo tokrat pridružili tudi plesalci modernega plesa, jazza in hiphopa.

Morda je bilo to še najtežje. Razen Domna Valiča, ki ni le odličen plesalec, ampak je tudi igralec, smo ostali le vrhunski plesalci. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem naštudiral, kakšen karakter ustreza plesalcem. Da odigrajo svojo življenjsko vlogo, da se v njej tudi zabavajo. Predvsem je treba povedati, da je predstava Dance Amore tokrat zastavljena precej bolj resno. Že pri 50's sem bil kritičen do zgodbe, ki ni bila izpopolnjena, točke niso bile dovršene. Tokrat smo zgodbo razširili iz ure na dobro uro in pol. Scenografija je vrhunska. Gre za slovenski produkt, vse smo naredili sami, le glasba – hotel sem, da je dobra – je od tujih originalnih izvajalcev. Ravno tako delam s koproducentom iz Bolgarije, s katerim sva pred leti sodelovala v ledenem šovu, kjer sva združila plesalce in drsalce.

Okvirno je že določena, vendar je zdaj treba vso energijo usmeriti v prve tri predstave. Treba je vedeti, in to brez kančka slabe vesti tudi priznam, da nismo več najmlajši in da vsakodnevni treningi za nas predstavljajo napor. V smehu že razmišljamo, kako bomo izvedli dve predstavi, eno za drugo. Dejstvo je, da starejše ko je telo, več časa potrebuje za regeneracijo. Predvsem je treba počakati na odzive občinstva. Nikoli ne veš, ali jih bo predstava prepričala. Vendar si upam sanjati.

Zagotovo amfiteater v Pulju. Pogosto sem tam, spremljam filmski festival, bil sem na nekaj koncertih. Spomnim se, ko sem predstavo še delal, sem jo videl tam. Seveda, če sanjam še globlje, Anglija, Broadway… A do tja je še dolga pot.