Kitajski predsednik Xi Jinping in indijski premier Narendra Modi sta se spravljivo pogovarjala v Xiamenu, na jugu Kitajske, kjer je zadnje dni potekal vrh držav BRICS (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike). To je bilo njuno prvo srečanje po koncu desettedenskega zaostrovanja na Himalaji, kjer je indijska vojska preprečila kitajski gradnjo ceste na ozemlju Butana.
Napetosti so se umirile 28. avgusta, ko se je indijska vojska umaknila s planote Doklam. Nato so v obeh državah govorili o veliki zmagi. Kitajski zunanji minister je poudaril, da je Indija »dobila lekcijo«, Indijci pa so se hvalili, da so dosegli ustavitev gradnje ceste.
Xi daje prednost svilnim potem
Prav ta nedavna rešitev spora na Himalaji je rešila vrh BRICS, ki je že deveti po vrsti. Sicer je to srečanje, na katerem si je pet tako imenovanih hitro rastočih gospodarstev prizadevalo za to, da bi nadaljevali proces povezovanja in našli skupna stališča pri soočanju z velikimi svetovnimi problemi, motil predvsem obsežen kitajski program svilnih poti. Indija težko prenaša, da Peking v okviru tega projekta namenja več kot 50 milijard evrov naložb in posojil za njenega tradicionalnega sovražnika Pakistan. V New Delhiju so prepričani, da projekt svilnih poti služi strateškim interesom Kitajske, tudi njenim prizadevanjem za obkolitev in oslabitev Indije.
Kljub vsem lepim Xijevim besedam na vrhu BRICS, kot so pozivi k »solidarnosti hitro rastočih gospodarstev«, je jasno, da Peking daje prednost svilnim potem, v katerih že zdaj aktivno sodeluje okoli 60 držav z vseh delov sveta. Xi je na primer zdaj obljubil 65 milijonov evrov za večje sodelovanje med državami BRICS, pred tem pa je za kitajske naložbe in posojila v okviru projekta svilnih poti namenil več sto milijard evrov. Zdi se celo, da je Xi poskušal izkoristiti vrh BRICS predvsem za večjo uveljavitev projekta svilnih poti, ki ga sicer sklepna izjava, morda prav zaradi nasprotovanja Indije, ne omenja.
Ogromne razlike so ovira za tesnejše sodelovanje
V povezavi držav BRICS poskuša seveda Peking imeti vodilno vlogo, saj je kitajski BDP več kot dvakrat večji od skupnega BDP drugih štirih držav in celo 35-krat večji od južnoafriškega. Najbrž pa so te razlike v gospodarski moči tudi ovira pri plodnejšem sodelovanju. Navsezadnje so Indija, Brazilija in Južna Afrika demokratične države, Kitajska in najbrž tudi Rusija pa ne. Zadnji dve državi sta – poleg ZDA, Velike Britanije in Francije – tudi stalni članici varnostnega sveta ZN s pravico veta, zato najbrž nista najbolj navdušeni nad reformo ZN. Vse te razlike so zadnja leta prišle toliko bolj do izraza, ker gre zahodnim državam spet dobro in z zatonom Zahoda, ki naj bi ga zamenjal vzpon držav BRICS, še ne gre računati.
Poleg tega sta zadnja leta Brazilija in Rusija, predvsem zaradi nizke cene nafte, zašli v velike gospodarske težave. Danes imata taka deleža svetovnega BDP, kot sta ga imeli leta 2001.
Indija in Kitajska sta zadnja leta še povečali svoj delež v svetovnem BDP. Predvsem zaradi njunega gospodarskega sodelovanja, od česar je v veliki meri odvisno povečanje blaginje njunih 2,7 milijarde prebivalcev, je bilo nujno, da sta se prenehali prepirati za majhen, sicer strateško pomemben košček Butana. Ob vse večjem kitajskem in indijskem nacionalizmu bi lahko takšen spor vodil v vojno.
