Ob sprejetju arbitražnega sporazuma bi človek pričakoval, da se strategija obrambe prilagodi trenutni nacionalnovarnostni potrebi. Če mislimo, da se bo implementacija zgodila sama od sebe, se hudo motimo. V tem primeru je zunanji minister Karl Erjavec premalo slišan, da smo z implementacijo arbitražnega sporazuma v zamudi. S kom pa bomo opravljali nadzor na novonastali pomorski meji Evropske unije in seveda tudi na naši pomorski državni meji, se sprašujem. S štirimi čolnički? Ali pa bomo na pomorsko mejo poslali mornariško pešadijo, da preprečimo vsakodnevne incidente hrvaških ribičev in njihovih varnostnih organov?
Kot vidimo, se naši dragi sosedje ne pustijo zmesti. Težko nam bodo kaj dali, za kar mislijo, da je njihovo. Osebno tudi ne morem mimo osamosvojitvene vojne in Zavrča. Kar dve enoti JLA (Varaždin: general Popov in Reka: general Čad) nista bili ovirani s strani hrvaške vojske, ki sta izvajali agresijo na Slovenijo, pa je bil sklenjen neki dogovor – naj ga potrdi Janez Janša. Leta 1998 so brez milosti zaplenili naš obveščevalni kombi, ki je zašel na njihovo stran v Zavrču, posledično je takrat pri nas padel obrambni minister Tit Turnšek.
Za denar, ki je namenjen oklepu, raje kupimo mornariško floto, saj imamo sedaj izhod na odprto morje, ki si ga bomo morali, kot kaže, a še izboriti. Z mornariško pešadijo pa to ni mogoče.
Vid Drašček, Vrhnika