Moje naslovno vprašanje je pravzaprav trditev Boštjana M. Zupančiča, zapisana v kolumni Tanje Lesničar - Pučko, Dnevnik, 8. 8. 2017. Odgovorov na gornje vprašanje je brez števila, in sicer, da s(m)o v zgodovini človeške rase ženske morale človeka vsak dan, ampak res vsak dan (!), od njegovega rojstva dalje neodložljivo(!):

– naučiti piti materino ali/in nadomestno mleko (vsak dan in tudi ponoči, večkrat);

– pred tem poskrbeti za ves higienski minimum, ki spada zraven; ponuditi čaj proti krčem (vsak dan in po potrebi tudi večkrat dnevno);

– pred tem ga skuhati, primerno ohladiti, higiensko ustekleničiti; človeka tolažiti, ko mu rastejo zobki; kuhariti kašice, pasirati sadje, zelenjavo; bariti in ribati jetrca za zdravljenje slabokrvnosti, ponujati posebno prehrano ob driskah, ki nastopajo samostojno ali kot spremljevalec drugega, denimo prehladnega obolenja; z majhnim ali s trajno bolnim odraslim človekom prečuti noči ob raznih otroških in vsakršnih drugih boleznih, previjati ga vsak dan;

– večkrat dnevno in tudi ponoči; previjati ga vsak dan s posebno metodo, da bi imel pravilno rast kolkov; telovaditi s človekovimi nogicami, da bi se mu zravnale, če je bil rojen z zvitimi (zaradi utesnjene ali nepravilne lege v maternici); naučiti človeka samostojnega stanja (sicer bi se prekucnil in odletel ob najmanjšem pišu vetra ob bližnji robnik pločnika, ograjo…); naučiti ga samostojnega sedenja (sicer bi še vedno sedeli, tudi v parlamentu, le ob opori in ob podpori mater in starih mater, tet, starejših sester…); naučiti samostojne hoje (sicer bi bili še vedno plazilci), samostojnega in pravilnega praznjenja mehurja in črevesja (sicer bi se še vedno vsak dan podelali v hlače);

– naučiti človeka govoriti najmanj materni jezik (da nas, ženske, danes daje »argumentirano« ali vsaj lažje v nič), prebirati mu pravljice za krajši dan in za lahko noč; učiti in naučiti ga samostojnega brisanja riti (sicer bi se cedilo do peta in še naprej), samostojne osebne higiene, posebno intimne (sicer bi še vedno neposredno po uriniranju preprijel vse možne kljuke domačih in javnih prostorov, hkrati pa se z vzvišene distance rokoval z ženskami (z moškimi objemal po plečetu, trepljal po ramenih – je bolj moško…)), naučiti človeka samostojnega uživanja hrane, vedenja ob jedilni mizi…

Tu se bom ustavila z naštevanjem, ker lahko vsak pri sebi pobrska, česa vsega ga je ali česa vsega ga ni utegnila mati naučiti, si vzela čas zanj, zanjo…

Da, morda vidite in berete, spoštovani ugledni nekdanji ustavni sodnik, nekdanji sodnik evropskega sodišča, profesor in doktor prava Boštjan M. Zupančič, z briljantno kariero, zakaj ste lahko – ob obilici svojega (moškega!) časa, prepričana sem o tem – mogli in zmogli (do)študirati pravo, celo na svetovno priznanih pravnih fakultetah, medtem ko brez števila študentk, vpisanih na ljubljansko in druge slovenske pravne fakultete, tega nis(m)o mogle in ne zmogle.

Zato, vidite in berete lahko tudi, da je čas ženski v zgodovini človeške rase drugače odmerjen kakor moškim. Moškim zadošča v službi narejena pet- ali celo petdesetletna razvojna strategija države, nato pa pet let izvršilno nedotaknjena, po službi pa kupite časopis, si ga vtaknete pod pazduho, ga odidete prebrat ga v kavarno ali na kakšno klopco v Tivoliju, malo politizirati, malo pisariti… ženske pa – v glavi z včeraj za jutrišnji dan narejeno in danes udejanjeno strategijo – so nosile in prenekatere še vedno nosijo v rokah težke cajne z nakupljenimi živili in drugimi artikli, ki s(m)o jih morale še nedolgo tega privleči peš domov, skupaj z enim otrokom v vozičku, z drugim v trebuhu, in takrat se delovnik ženske nadaljuje neposredno po redni službi, za vas, za moške in za človeka nasploh, da se bo pravilno razvijal.

Na to so feministke ob boju za ženske pravice bodisi pozabile bodisi so minimalizirale pomen časovne dimenzije, ko so ženskam izborile ekonomsko enakopravnost z enako pravico do dela. V resnici pa dolžnost do dvakratnega dela. Do prvega dela, ki je praviloma slabše plačano od moškega, in dolžnost do drugega dela, to je dela za družino, tega pa neodložljivo, prostovoljno in brezplačno oddelanega.

Moja prizadevanja za ženske gredo tako v to smer: ženskam (in tudi moškim) redno plačati njihovo delo za družino.

Moški imate očitno preveč časa. Ženske, vzemimo jim ga.

Ida Čuden Rebula, Sežana