Ajdova kaša, luščena na tradicionalen slovenski način, med iz kočevskih gozdov, sivkina marmelada, bezgov sirup, pirina moka iz mlina ob Krki, milo iz kobiljega mleka… Vse te domače dobrote in še kaj napolnjuje levi del prvega lokala pod Plečnikovi arkadami iz smeri Zmajskega mostu, medtem ko je desni del še nekoliko bolj poseben. Kot namiguje že samo ime, ima Učilna okusov tudi vlogo učilnice biotehniških šol. Pod budnim očesom mentorja Roberta Pečariča vsakodnevno za goste skrbijo dijaki in študenti ter se urijo v poklicu, ki so si ga izbrali.
»Stranke večinoma razumejo, da še nismo profesionalci, ne pa vse. Včasih pač dlje traja, da pride krožnik do mize in se pritožujejo. Ampak vseeno se tukaj lažje učimo, saj je tempo nekoliko počasnejši kot v velikih restavracijah,« je povedala študentka živilstva in prehrane Tjaša Zupanc, ki je v Učilni okusov opravila tudi obvezno prakso. Zdaj še zadnje dni nosi zeleni predpasnik in zastopa Biotehniški izobraževalni center Ljubljana (BIC), enega izmed treh partnerjev iz Konzorcija biotehniških šol Slovenije. Poleg Izobraževalnega centra Piramida Maribor v skupnem projektu v prestolnici sodeluje še novomeški Grm – center biotehnike in turizma, ki je letos prevzel taktirko in dal učilni nekoliko dolenjski pridih.
Učenje z napakami
Ob kosilu tako seveda praktikanti in praktikantke prinesejo še deciliter cvička. »Mislim, da ni ugodnejše malice v mestu. Za štiri evre in pol gost dobi ob jedi še kozarec domačega soka ali vina. To je koncept, ki smo ga v šolski restavraciji uvedli že pred osmimi leti,« je pojasnil Pečarič, učitelj praktičnega pouka gostinstva in turizma, ki se ta teden vozi v prestolnico sam, že naslednji teden pa se mu bodo pridružili Grmovi dijaki in dijakinje. In vsak dan v tednu bo v Učilni okusov kuhala in stregla druga ekipa, dokler ne opravijo 80 ur obvezne prakse, nato pa se bodo spet zamenjali. Tako se bodo zvrstili od drugega do petega letnika in v Ljubljani pokazali, kar so že prej osvojili v šolski restavraciji in pri pouku.
Na prvi strani cenika goste seznanjajo, da bodo del učnega procesa in da s svojim obiskom podpirajo učenje bodočih živilskih oziroma gostinskih kadrov. Kot je povedala Tjaša, brez priložnosti za vajo in pridobivanje izkušenj ne bodo nikoli postali profesionalci. »Kot mentor pustim, da delajo samostojno največ, kolikor je mogoče, saj verjamem, da se tako največ naučijo. Eni so hitrejši, drugi počasnejši, ampak velja, da v prvem dnevu vedno naredijo največ napak. Stalni gosti tega ne zamerijo in večkrat čez čas pohvalijo njihov napredek,« je strnil Pečarič, ki vsak dan iz Novega mesta pripelje tudi različne dobrote iz šolske restavracije in velikega šolskega posestva.
Tradicionalni zajtrki s projo
Grm Novo mesto povezuje več šolskih stavb in še več programov, od biotehniške gimnazije do srednje kmetijske šole ter šole za gostinstvo in turizem. »Imamo vinograd, pašnike, njive in hleve, kar pomeni, da učenci sodelujejo pri kmetijstvu. Imamo svoje mleko, iz katerega delamo mlečne izdelke, imamo svoje mesne izdelke, pečemo svoj kruh, imamo pester izbor vin in tudi šolsko penino,« je naštel Pečarič in pokazal po Učilni okusov. V njej je tako kot v kuhinji prostor izključno za izdelke partnerjev v projektu in lokalno pridelano hrano. Izjema je samo kava, pa še za to razmišljajo, kako bi to popravili.
»Dunajskega zrezka in paradižnika pozimi pri nas ne boste našli,« se je nasmejal vodja Učilne okusov in poudaril, da se držijo filozofije od njive do mize oziroma veriga od kmeta ali proizvajalca do potrošnika je najkrajša možna.
Kot svoje poslanstvo tako razumejo tudi izobraževanje potrošnikov. »Večkrat nas denimo vprašajo, zakaj naš črn kruh ni črn, ampak skoraj bel. Zakaj? Ker ne dodajamo nobenih barv in aditivov,« je podal primer Pečarič, ki ga vprašanja gostov vedno razveselijo. Prav tako so vedno v Učilni okusov veseli radovednih turistov, zaradi katerih so v ponudbo dodali še tradicionalne slovenske zajtrke – z domačim maslom, domačimi marmeladami, domačim kruhom, domačimi jajci in projo z domačim mlekom.