zagovorniki arbitraže o meji s Hrvaško in implementacije njene razsodbe smo čakali na kako novo izjavo predstavnikov Evropske unije po tisti, ki jo je dal takoj po njeni razglasitvi prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, da naj vladi opravita implementacijo in da je komisija pri tem pripravljena sodelovati. In dobili smo jo, znova iz ust gospoda Timmermansa, a tokrat nič pretirano obetavno: »Arbitražno razsodbo bi morali spoštovati obe strani.« S pogojnim prizvokom torej in brez ponovitve pripravljenosti k sodelovanju. Enako splošno in neodločno je izzvenelo to, kar je zunanjemu ministru Karlu Erjavcu povedala visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini. Potrdila naj bi mu zavezanost Unije implementaciji mednarodnih pogodb.

Spoštovani premier, minila sta dva meseca pa še kak dan od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča. Še manj kot štirje torej do njene zaukazane uresničitve. A proces uveljavljanja te stoji in nič ne kaže, da bi stekel. Neki mrtvi tek, v katerem obe strani ohranjata svoji poziciji in si sporočata, da umika ne bo pri nobeni. Bruselj pa še komaj kaj pove in zdi se, če sodimo po izjavah Timmermansa in Mogherinijeve na strateškem forumu Bled, da bi raje ne bil povprašan. Kaj šele da bi kdo od evropskih pomembnežev na kakršen koli način požugal Zagrebu oziroma sporočil jasno in nedvoumno, kaj bo sledilo in na račun koga, če bo šestmesečni rok minil in odločitev arbitraže ne bo udejanjena.

Ker so več ali manj vsi, ki so se oglasili, zaprisegli na spoštovanje mednarodnega prava, kamor umeščajo tudi tovrstne sodbe – ne pozabimo, da je bil arbitražni dogovor sklenjen pod okriljem EU – bi morala biti hrvaška Plenkovićeva vlada že od razglasitve sodbe dalje pod hudimi pritiski bruseljske administracije in diplomacije ter deležna celo groženj s sankcijami; morda se, za kulisami, to dogaja, a slišati ni ničesar. V primeru neevropske in vsekakor sporne ustavne reforme na Poljskem je svarilo o odvzemu glasovalnih pravic izzvenelo zelo glasno. Medtem je Hrvaška oznanila, da je nekako pripravljena na tri scenarije, tudi na najhujšega – na izbruh incidentov v Piranskem zalivu.

Mi pa imamo tri ključne politike, vsakega s svojim scenarijem. To ste vi, premier Cerar, ki dopuščate še nekaj časa sosedom, da se zavedo, da je implementacija neizbežna, preden boste ukrepali, in to, kot pravite, premišljeno, preudarno, ne brez načrta. Potem je tu predsednik republike Borut Pahor, ki trdi, da je treba ostati miren, potrpežljiv, da naj čas kar teče, razumeti ga je, da tudi prek zapisanega šestmesečnega roka, ker da bo soseda slej ko prej spoznala, da ni druge poti k razrešitvi spora in k ohranjanju prijateljstva in dobrega sosedstva. In potem je tu še zunanji minister Erjavec, ki zahteva, da se sodba glede meje na morju uresniči takoj, ker da če sami ne bomo storili ničesar, se tudi Evropska unija ne bo zmigala.

Kdo ima prav, ne vem, vem pa, da sami, brez odločnega posega vrha EU, pri čemer mislim predvsem na trojico Juncker-Tusk-Taiani oziroma na evropsko komisijo, evropski svet in evropski parlament, skratka brez posega EU v soglasni bran pravni državi in mednarodnemu pravu ter obenem avtoritete ustanov, ki jih vodijo, in ob soglasnem opozorilu Hrvaški, da si bo nakopala kar nekaj težav, če bo ta princip še nadalje ignorirala in teptala, ne bomo zmogli doseči ničesar. Razen seveda totalne zaostritve bilateralnih odnosov, z morebitnim tudi oboroženim konfliktom, česar si ne gre želeti.

Zato vas pozivam, dr. Cerar, zlasti po medlih opredelitvah Timmermansa in Mogherinijeve, da skupaj morda z državnim zborom in predsednikom republike čim prej zaprosite omenjene tri evropske veljake za jasen odgovor na vprašanje: kako in kdaj nameravajo ukrepati, če sploh, ko bo predviden čas za implementacijo arbitražne razsodbe tik pred iztekom ali celo čez oziroma ali naj raje mi sami tožimo Hrvaško na pristojno evropsko sodišče ali se celo sprijaznimo z dejstvom, da je arbitraža zaključena zgodba brez epiloga, ker da se vztrajanju Zagreba res ne da upreti, in pristanemo znova tam, kjer smo bili, v farsi brezplodnega bilateralnega iskanja rešitve?

Če tega odgovora ne bo, če se mu bodo trije gospodi izmikali, nam ne bo preostalo drugega kot to, da ugotovimo, da je Evropska unija še enkrat pokazala vso svojo šibkost in nemoč, kot v primeru begunske in še kake krize, in da ni to, v kar smo verjeli, ko smo vanjo vstopali, ter revidiramo vsa naša dosedanja prepričanja, da je arbitražna sodba zavezujoča in sodno izterljiva, ter se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba s Hrvaško znova za pogajalsko mizo tudi o meji. Menim, da si streljanja v Piranskem zalivu ne želi nihče, ki premore kanček razsodnosti.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper