Glede lamele F3, ki naj bi bila problematična, je to dejansko najboljše, kar je na stanovanjskem področju javni sektor doslej sploh zgradil. Kakovost se kaže v arhitekturnem konceptu (4 različni), ki so ga oblikovali štirje eminentni profesorji, pa v različnih tehnikah gradnje in naprednih ekoloških rešitvah. Objekt je bil zasnovan pred desetimi leti, ko je že bilo jasno, da je poleg kvadrature in betona v stanovanjski gradnji potrebno še vse kaj drugega. Takrat napredne rešitve (pasivna gradnja) so danes že običajni vsakdanjik, zato je projekt zamudil optimalni čas izvedbe, je pa vseeno aktualen v vseh dimenzijah in dobra osnova za razmislek (in študij, meritve, analize), kako naprej. Podobnih projektov je v tujini veliko več.

Primerjati ceno male demonstracijske enote z masovno betonsko sosesko je tehnično in vsebinsko nesmiselno in tendenciozno. Cena 2337 evrov za kvadratni meter je za takšen objekt zelo primerna in dobra in se bo za to ceno projekt tudi prodal. Nacionalni stanovanjski sklad financirajo vsi davkoplačevalci, zato je logično, da ta ustanova služi vsem davkoplačevalcem, česar gospod direktor ne razume, tega mu v odsotnosti stanovanjske politike tudi ni treba razumeti, tudi ne premore razsežnosti razumevanja stanovanjske problematike in politike. Nespoštljiv gostilniški odnos do truda pri tem projektu je zato vreden obsojanja in obžalovanja.

Gospod direktor pa ni le nepoznavalec trendov in dobrih praks na področju stanovanjske gradnje, je tudi strokovno zaspal na področju gradbeništva za vsaj dve desetletji, pa četudi je predsednik Inženirske zbornice Slovenije, kjer naj bi skrbeli za tehnično znanje in kulturo. Pasivna gradnja ni nobeno »afnanje«, kot on to strokovno imenuje, ampak je standard gradnje, ki bo kmalu že prenizek, zastarel. Poslej bodo namreč vse stavbe v Evropi morale biti grajene še bolje od tega standarda, dejansko v tem standardu in poleg tega bodo morale še same pridobivati nekaj energije iz okolja. Takšna gradnja se imenuje skoraj ničenergijska gradnja in bo veljala tudi za republiški stanovanjski sklad, ki bo do takrat moral najti novega direktorja, ki bo vedel, za kaj in zakaj sploh gre.

Ne gre le za ekološko optimalno gradnjo, gre tudi za zdravstveno neoporečna bivališča, ki si jih poleg srednjega sloja, ki lahko kupuje pasivne hiše, zaslužijo tudi najnižje socialne skupine. V tujini smo videli neskončno veliko primerov pasivne socialne gradnje in naporov javnega sektorja v tej smeri, nekaj rezultatov imamo tudi v Sloveniji. Namesto da bi javni sektor šel prvi in takoj v ta standard (ki dejansko ni dražji od običajne prakse), se obnaša obratno, tako kot tržni investitorji, ki jim je prodajanje kvadratnih metrov pomembnejše kot kakovost in zdravje. Namreč, še vedno se gradijo stanovanja, ki ne dosegajo že obstoječih tehničnih in okoljskih standardov, na pritisk investitorjev se delajo lažni izračuni, da bi se formalno, ne pa dejansko dosegalo zahtevane kriterije, stroka pa si ne upa dvigniti glasu, Inženirska zbornica ima prevezo na obeh očesih in karavana gre zato lahko mirno dalje.

Ker nimamo dolgoročne stanovanjske politike niti sistema komunikacije z uporabniki te politike, je stanje slabo in bo še slabše. Imamo recimo socialne upravičence, ki morajo v enem mesecu plačati samo za energijo znesek, ki je okoli dvajsetkrat višji od stroška, ki ga za isto dobrino plačujejo (afnajoči se) imetniki pasivnih hiš, ob tem visokem strošku pa socialni upravičenci živijo v sanitarno neprimernih stanovanjih. In rezultat nespametne (čim cenejše) stanovanjske politike je tudi dejstvo, da bodo v kratkem začeli obnavljati oziroma generalno sanirati ne tako stare stanovanjske komplekse, ki so dobili arhitekturne nagrade in po izvedbi vse predpisane podpise in potrdila. Seveda na javne stroške in brez vsake osebne odgovornosti.

Mag. Bojko Jerman, u. d. i. a., Dolsko