Trenutno povsem, kajti vrnil sem se med prvih sto igralcev na svetu. Najboljša stoterica je meja, ne glede na to, ali si teniški talent ali ne. Seveda ne spadam v špico, v kateri lahko igrajo samotisti, ki imajo od prvih teniških korakov popolno okolje. Prihajajo iz držav, kjer so teniške zveze izjemno bogate, na primer iz Avstralije, Amerike, Francije, Španije in Velike Britanije, ali pa za igralci in igralkami stojijo neizmerno premožni podporniki in sponzorji, kar je zdaj najpogosteje pri Kitajcih in Rusih. Če bi sam imel vsaj podobne razmere, bi zanesljivo našel mesto med najboljšimi petdesetimi na svetu. Vame je vlagala samo družina, in ko seštejemo, koliko je to bilo, bi za ta denar zgradili lepo hišo za kakšnih 350.000 evrov. Ali pa še več.
Boris Becker je za športno televizijo ESPN povedal, da je fizična pripravljenost teniških igralcev iz njegovih časov ali sedanjimi mladimi talenti oddaljena nekaj svetlobnih let. Drži?Povsem se strinjam z Beckerjem. Mladi teniški igralci, ki trenutno nezadržno prodirajo proti svetovnemu vrhu, Rublev, Zverev, Šapovalov, Edmund, so povsem izdelani športni projekti v vseh pogledih. Natanko imajo predpisan celo vsak gram točno določene hrane, ki jo s tedenskimi analizami krvi sproti uravnavajo. Shujšal je celo Rafaela Nadala, ko so ugotovili, da je pretežek za sodobno teniško igro. Nad igralci bdijo fizioterapevti in maserji, ob njih so najboljši trenerji, ki poleg stroškov stanejo od 3000 dolarjev navzgor na teden. Najbolj prepoznavnim talentom, kot je bil recimo Bernard Tomić, je avstralska teniška zveza dala na razpolago zlato kreditno kartico brez omejitev porabe. Kajti jasno je, da se vrhunski igralec, ki prinaša zaslužek in slavo državi, ki jo zastopa, naj ne bi ukvarjal z »nepomembnimi« finančnimi problemi. Vedno mora biti »le« stoodstotno pripravljen, zato so vse sposobnosti prignali do skrajnih meja. Zato tudi poškodbe in seveda odpovedi na velikih turnirjih, kot se je zgodilo tudi letos v New Yorku, niso naključja.
Je tenis zdaj tako drugačen kot nekdaj?Igra je vedno počasnejša zaradi bolj hrapavih podlag, ki tudi hitreje »olupijo« žogice, tako da postajajo vedno težje. Tenis servis mreža, kot ga je igral na primer Goran Ivanišević, je skoraj izginil. Za vsako točko je potrebnih vsaj pet ali šest izmenjav žogice, kar pomeni večjo obremenitev telesa. Vsak dvoboj pa spremljajo še natančne računalniška statistika in simulacije, ki razkrivajo napake v igri, ki jih je treba na treningih nemudoma odpraviti.
Ste se prilagodili tenisu nove dobe?Saj ne gre drugače. Sem vegetarijanec, pet let že ne jem mesa, ribe le občasno, mlečne izdelke uživam zelo redko, izogibam se glutenu. Sicer nisem kot Novak Đoković, ki je čisti vegan, je pa dokazano, da mora športnik zelo paziti na prehrano. Zame je čista mora, ko se spomnim treningov v Kranju. Moj sotrpin je bil takrat Grega Žemlja. Vsak dan smo imeli dve uri kondicijskega treninga in po tem še štiri ure igranja tenisa. Bilo je nenormalno naporno, a sem zdržal, saj sem bil takrat star 22, 23 let. Zdaj sem na igrišču tri ure na dan in dobro uro v fitnesu.
Ste kdaj razmišljali, da bi šli na kakšno slavno teniško akademijo v tujino?Že kot mlad nadarjen teniški igralec nisem hotel v tujino v noben center. Nobeno valilnico igralcev in igralk. Tam je strašen dril in strašna selekcija. Eden ali morda dva od dvajsetih dobita možnost, da gresta na turnirsko pot, drugi pa domov za vedno. Velikokrat poškodovani za vedno.
Tudi vas pestijo poškodbe…Tako hudo je bilo, da sem lani poleti padel celo na 452. mesto na lestvici ATP. Še sam ne vem, kako mi je uspela vrnitev. Tenis imam tako neizmerno rad, da sem nekaj časa celo poskakoval po eni nogi in doma po dnevni sobi mahal z loparjem. Bila je sreča, da se mi je bolj prijateljsko kot z željo po zaslužku, ko mi je bilo najtežje, pridružil trener Miha Mlakar. Nekdanji teniški igralec, ki je drugače doktor znanosti in zaposlen kot raziskovalec na Institutu Jožef Stefan. Hvala njegovemu šefu, ki ima toliko razumevanja za šport, da lahko Miha zdaj občasno potuje z menoj na turnirje. Če ne more on, me spremlja pa moja Karin (Lukač, pred kratkim je diplomirala na pravni fakulteti, op. p.), ki dobro razume šport in skrbi, da je moj tenis tudi ob njej v profesionalnih mejah.
Kateri je trenutek, ki vas tako vznemiri, da se vedno vračate k tenisu in boste verjetno v njem ostali tudi po profesionalni karieri?Ne da se opisati občutja, ko ob zmagi na turnirju grand slam dvigneš roke in čutiš odobravanje gledalcev, ki s ploskanjem potrdijo, da si si uspeh zaslužil. Nikoli ne bom pozabil neponovljive zmage v Melbournu proti domačinu Jamesu Duckworthu leta 2013, ko sva igrala pet ur pri temperaturi okoli 40 stopinj Celzija. Ali pa, ko sem čakal, da me uradni napovedovalec pokliče na dvoboj z Rogerjem Federerjem, leto dni pozneje tudi v Avstraliji. Tretji krog v New Yorku pred temi leti mi je pa sploh ostal v spominu. Vse imam rad pri tenisu, razen potovanj. Teniški igralci tako naglo menjamo časovne pasove, celine in okolje, da je včasih res stresno. Za vedno si bom zapomnil challenger nekje v Uzbekistanu, kamor me je sredi noči po prašni cesti brez luči taksist vozil več kot pet ur, v hotelu pa so imeli pod pipo vedro, v katerega se je čez noč nakapljalo toliko vode, da sem se zjutraj približno umil.
Toda vseeno večina igralk in igralcev po končani karieri ostane v tenisu, športno in poslovno. Preprosto se v svetu zunaj tenisa ne znajdejo. Že razmišljate o tem?Z menoj verjetno ne bo nič drugače, čeprav upam, da bom lahko igral še kakšna tri, štiri leta, če ne bo novih poškodb. Pot poklicnega igralca tenisa poznam od a do ž. Vem, kako je, ko te prvič dobi v roke trener, mene je Miloš Mesec, pozneje Blaž Trupej, ki je bil najdlje z menoj. Vem, kako je, ko zaradi tenisa izpustiš maturantski ples in izlet. Čeprav sem nekako zamudil otroštvo in najstništvo, mi nikoli ne bo žal, da sem stopil v svet tenisa. Svoje izkušnje bi izjemno rad prenesel na mlade teniške igralke in igralce. Sanjam o teniškem centru, podobnem, kot ga ima Peter Breskvar, pri katerem treniram, v katerem bi bilo pol dejavnosti posvečenih profesionalnemu tenisu, pol rekreativnemu. Imam vizijo, ki je vedno bolj izostrena.
