Takoj zatem, ko zazvoni šolski zvonec, v učilnico vstopi tovarišica učiteljica, z obvezno šibo v rokah. Njen pogled je sila strog. »Za domovino…« In učenci ubrano v en glas: »Po Titovi poti naprej.« V učilnici so lesene klopi in stoli iz 50. let prejšnjega stoletja, na stenah poleg velike Titove slike še slike Prešerna, Župančiča, Trdine, Trubarja, Gregorčiča in mnogih drugih, o katerih so se pred dobrimi 60 leti učili v šolah. Pred tablo stojita Lepa Anka in Lepi Jurij v značilni laneni belokranjski noši ter velik abak, na sosednji steni velikanski zemljevid Jugoslavije in v kazenskem kotičku na tleh koruzno zrnje, v njem sledi klečanja.

Idejni oče Toni Gašperič

»Pri učni uri sedimo vzravnano, z rokami na hrbtu. Ne klepetamo, se ne smejimo, sodelujemo! Če želimo kaj vprašati, dvignemo roko in začnemo stavek s 'tovarišica učiteljica'. Je to jasno?« Z ne prav glasnim odgovorom kakšnih štiridesetih priletnih učencev ni bila najbolj zadovoljna. »Še enkrat, enoglasno!« je pozvala. In je zahrumelo: »Jasno, tovarišica učiteljica!« In malo drugačna učna ura o naravni in kulturni dediščini Bele krajine se je začela.

Ideja za šolo Brihtna glava se je pred slabim desetletjem porodila znanemu slovenskemu humoristu, nekdanjemu učitelju slovenščine in ravnatelju Toniju Gašperiču. Domačin Andrej Bajuk, »ravnatelj« šole Brihtna glava, je takoj zagrabil idejo in v nekdanji šoli v Radovici, zgrajeni pred 133 leti in kjer je pouk potekal do leta 1976, uredil nekdanjo učilnico prvega, drugega in tretjega razreda, ki sprejme do 70 »učencev«. Nekaj pristne opreme iz tistega časa je iz radoviške šole, nekaj od drugod. Od leta 2010 za najavljene skupine vsaj petnajstih »učencev« tako uprizarjajo 45-minutno učno uro na način, ki ga številni današnji dedki in babice najbrž še prav živo pomnijo.

Za kazen so delali na šolskem vrtu

»Naš cilj je predstaviti kulturno in naravno dediščino Bele krajine na nekoliko drugačen, zabaven način, odrasli tako obudijo spomine na šolska leta, otroci, ki jim uro seveda malce prilagodimo, pa spoznajo, kako so se nekoč šolali njihovi predniki,« pravi Bajuk. »Je pa zanimivo, da prav vsi otroci želijo poskusiti, kako je klečati na koruzi,« doda nasmejana »učiteljica« Tatjana Zupančič, ki ima v resnici za seboj petnajst let poučevanja. »In z gotovostjo lahko trdim, da si na humoren, sproščen način 'učenci' bistveno lažje zapomnijo učno snov.«

V Radovici je bila nekoč prava osemletka. Pouk po razredih je bil združen, prvi, drugi in tretji razred je potekal prav v učilnici, kjer zdaj uprizarjajo nekdanji pouk, v sosednji učilnici četrti, peti in šesti razred ter v spodnjih prostorih sedmi in osmi razred. Učitelji so stanovali na podstrešju. »Posebnost radoviške šole je bil šolski vrt, za katerega so največkrat skrbeli učenci in tudi tisti, ki so kaj ušpičili. Starši tudi niso bili nikoli jezni, če otroka ni bilo pravočasno domov iz šole, saj so vedeli, da je gotovo nekaj ušpičil in dela na vrtu. Pod stopnicami na hodniku so imeli črno luknjo, kamro s popolno temo. Za hude lumparije. »To je bila hujša kazen kot vrt, kamor so zapirali otroke, čista tema je notri. No, tega zdaj pri uprizarjanju seveda ne počnemo,« nas pomiri »ravnatelj«.

O pisanici, gudalu, Otonu Župančiču…

Obiskovalci med učno uro, ki jo izvajajo tudi v tujih jezikih, spoznavajo belokranjsko nošo, pisanice, ljudsko izročilo, belokranjsko glasbilo udalo, pa vmes tudi zapojejo. »Čeprav nerada rečem, ampak to je bilo zelo lepo,« jih je, še vedno s strogostjo na obrazu, pohvalila tovarišica učiteljica, potem ko so ubrano zapeli dve najbolj znani belokranjski, Lepo Anko in Pastirče mlado. »Kdo pa je napisal: Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti?« »Miran Rudan,« ustreli učenec iz prve klopi, ki razreda nato seveda ni izdelal. »Pa kakšen Rudan?« je med razrednim smehom zahrumela tovarišica učiteljica in zamahnila s palico po mizi. »Oton Župančič!« jo vendarle pomiri eden od učencev iz zadnje klopi. Sledi teoretično spoznavanje (politične) kulinarike, od belokranjske pogače, odojka in jagenjčka do »sanjave slovenske ribe, ki sanja, da je velika in napadalna«, male hrvaške in malo večje šengenske ribe, ki plava po sredini Kolpe.

Šolski zvonec naznani konec učne ure in čas je za podelitev izpričeval. No, velika večina, sploh deklet, ni imela težav, fante pa je 'neslo' predvsem nezadostno vedenje. Zato bodo nekateri morali še enkrat v prvi razred, pove tovarišica učiteljica. »Pa ne pozabite sporočiti mami, naj se popoldne oglasi v šoli. S polno košaro, seveda.«