Dr. Vezjak se zdaj izmika, da »ne pozna izjav, da gre za ustavno funkcijo«. Naj mu citiram z njegovega bloga: »In kako je z argumentom moralne avtoritete kot opisom naloge, ki bi jo moral opravljati predsednik republike? Prvič, vsi kandidati za predsednike se običajno strinjajo s tem, da predsedniška funkcija mora vsebovati ta vidik... Pred kratkim je predsednik parlamenta Milan Brglez povedal, da je predsednik republike vrhovna moralna avtoriteta v državi... Lahko bi našteval dalje, a povedano bi vsakič imelo dve implikaciji: da je označevalec 'moralne avtoritete' v diskurzu o pomenu in vlogi predsednika nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja.« Zdaj pa je (čeprav v nekoliko zapletenih stavčnih zvezah) uporabil celo dikcijo, da predsedniška funkcija »implicira delovanje s piedestala moralne avtoritete«. S piedestala! In še izrecno: »Vlogi moralne avtoritete se ne more odpovedati, naj si še tako želi.« Torej Vezjak zelo jasno stoji na stališču, da ta vloga spada k ustavni funkciji predsednika republike. Drži?

Nikakor pa ne mislim, da je »koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen«, kar je sploh povsem nesmiseln očitek. Da celo »znotraj prava« (znotraj ustavne funkcije predsednika republike) nikakor ni brez pomena, ali se ta protokolarni »šef države« nasproti državljanom in politikom zavzema za spoštovanje skupnih, tudi v ustavi zajetih moralnih vrednot, sem menda dovolj jasno nakazal že s kratko omembo, da predsednikom republik le redko uspe pridobiti s svojim delom in stališči tako zaupanje vseh plasti prebivalstva, da takega predsednika potem res štejejo za svojo moralno avtoriteto (in sem kot primer navedel drastično primerjavo med italijanskima predsednikoma Pertinijem in Cossigo).

Da bo povsem jasno: celo kot ustavno dolžnost predsednika republike lahko torej štejemo, da se mora javno zavzemati za skupne, tudi ustavno utemeljene moralne vrednote svoje države (in ne: »izražati nekakšno srednjo mero moralnih stališč vseh državljanov«, kot se je precej nerodno izrazil Vezjak). Toda: do kakšne mere bodo državljani in politiki ta njegova prizadevanja tudi sprejeli kot svoja in ga šteli za svojo moralno avtoriteto, je pa drugo vprašanje. Ni torej njegova dolžnost »biti moralna avtoriteta« (in še manj on to »kar JE«). Zapovedane moralne avtoritete imajo lahko cerkve ali diktatorske države – v demokratičnih državah ne more biti nihče že kar po funkciji tudi moralna avtoriteta.

In če kakšen predsednik republike niti nima ambicije, da bi to postal, ni noben greh, če to odkrito pove. Lahko je tudi zgolj skromen. Ne Pahor, seveda. Če on bolj kot skupne moralne vrednote (razen – zame – na področju sprave in še kje) promovira precej bolj problematične vrednote, ga bomo drugače misleči pač ostro kritizirali. A če bo kljub temu ponovno izvoljen, to še ne bo pomenilo, da so se s tem ustavno varovane skupne moralne vrednote te družbe že spremenile. Gotovo pa bo pomenilo nevarnost, da se morda še bodo, če bo šlo tudi drugod še naprej v isti smeri. Kratkoročno pa bo to, če si smem dovoliti ta rahli cinizem, samo potrditev stare resnice, da ima vsak narod (vsaj v demokraciji) pač take voditelje, kakršne si zasluži.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče