Dnevnikova novinarja sta se omenjene problematike lotila korektno, a za moj okus malce preveč medlo za kak večji preobrat na tem področju. V članku sta lepo predstavila neenotnost barv naših državnih reprezentanc, s pojasnilom, da se »posamezne športne zveze ne držijo priporočil olimpijskega komiteja, ki je za nacionalne barve z natančno določenimi odtenki izbral modro, belo in zeleno«. Predstavljena so tudi mnenja nekaterih strokovnjakov, ki so si bolj ali manj enotni, da na tem področju več kot očitno nekaj ni v redu. Predsednik OK Slovenije, Bogdan Gabrovec, je v članku zelo neposreden: »Športni funkcionarji morajo prepoznati, da gre v tem primeru tudi za odnos do države. Ne pričakujem, da se bodo velike panožne zveze zlahka odločile za nacionalne barve, saj imam občutek, da se ne pustijo voditi drugim.« In to je zelo narobe.

Zakon, ki to ni

Že površen pogled na košarkarski parket in nogometno igrišče daje vtis, da imajo modni oblikovalci pri izbiri barv za posamezne reprezentance popolno svobodo. Resnica je nekje vmes.

Nov zakon o športu namreč vsebuje člen (36.) o tem, kakšna morajo biti oblačila slovenskih športnikov. Vendar je člen tako ohlapen (»športnik, ki nastopa na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema za državno reprezentanco RS, na tekmovanju nosi športno oblačilo v zeleni, modri oziroma beli barvi«), da imajo zveze povsem proste roke pri izbiri odtenkov barv. Celo do te mere, da je košarkarska zveza iz predpisanih barv brez kančka slabe vesti izločila zeleno, odbojkarska reprezentanca je svojo zadnjo tekmo odigrala v strupenem odtenku absinta, nogometaši pa so proti Slovakom klonili v 50 odtenkih zelene.

Če so pravila ohlapna, zakaj si jih ne bi razlagal vsak po svoje in se zmagovalno tolkel po prsih, ker je »boljši od soseda«, mar ne? Kako slovensko.

Nori smo očitno le navijači

Kdo je torej tu nor? Očitno le gledalci, tudi tisti, ki jim šport pomeni manj kot zadnji par nogavic na razprodaji. Še najbolj pa tisti, ki so praktično čez noč sprejeli in posvojili svetlozeleno barvo, v kateri zdaj pridno navijajo na tribunah. Če si že posamezni športni funkcionarji jemljejo pravico, da slabo napisan zakon interpretirajo v slogu najlepšega petelina na vasi, pa bi lahko imele zveze trohico spoštovanja vsaj do navijačev.

Ker ne glede na pomembnost, kakovost ali vrsto športa praktično ne mine tekma, da se igralci ob zmagi ne bi zahvalili šestemu soigralcu, če se izrazim v košarkarskem žargonu. Tudi kakšen poraz so nam že posredno pripisali, češ da so imeli nasprotniki zaradi domačega in »glasnejšega« terena očitno prednost. Če nam igralci in trenerji pripisujejo takšno moč, si mar ne zaslužimo, da bi nas spoštovali tudi tisti, ki jih navsezadnje sami plačujemo?

Ne delajmo si utvar – če se nam v 26 letih samostojnosti ni uspelo poenotiti in barvno poistovetiti vsaj v športu, ki naj bi pregovorno združeval, potem nam ne preostane drugega, kot da to uredi tisti, ki je za to pristojen in odgovoren. Z zakonom, ki ne bo dopuščal nobenih dvomov in napačnih interpretacij. In brez izgovorov o pravilih posameznih sponzorjev.

Lepo vas prosim, ste že kdaj videli, da bi Adidas in Nike krojila videz našim »kockastim« sosedom?

Po zgled k južnim sosedom

Ko smo že pri Hrvatih, njihova šahovnica je učbeniški primer, kako se gradita enotnost in prepoznavnost kakega naroda. Ali je šlo pri izbiri njihovega znaka za srečo ali strateško premišljeno potezo, sploh ni pomembno. Pomembno je, da so si drznili izstopiti iz povprečja in šahovnico vzeli za svojo. Ne mine tekma, proslava, obletnica ali koncert, kjer je ne bi ponosno razkazovali prav vsi – naj bodo to zastave na balkonih, čepice in šali navijačev ali pa brisače in celo kakšen bikini na plažah.

Kdaj bo prišel dan, ko bo Slovenka želela nositi bikini s slovensko zastavo? Takrat, ko bomo dovolj pogumni, da si priznamo začetno napako in se odločimo za novo podobo, na katero bomo ponosni. Verjamem, da bi menjava zastave pomenila veliko naložbo, vendar sem prepričana, da bi se na dolgi rok obrestovala. Sama na to ne gledam kot na strošek, ampak na nekaj, kar je treba narediti, če želimo iz Slovenije zgraditi blagovno znamko, ki jo bo poznal ves svet. Ljudje smo namreč vizualna bitja.

Če že imamo to nesrečo, da nas zaradi imena zamenjujejo s Slovaško (ali celo Slovanijo, kakor nam, »vzhodnjakom«, velikokrat rečejo na drugi strani Atlantika), ali moramo res vztrajati še pri enakih barvah, ki nas vse skupaj mečejo v isti koš? Prav to je bil tudi ključni argument olimpijskega komiteja, ko je zaradi »prevelike podobnosti s konkurenco« za nacionalne športne barve raje izbral belo, modro in zeleno.

Posrečeni I feel sLOVEnia

Osebno se mi zdi slogan I feel sLOVEnia, ki smo se ga na začetku nekoliko sramežljivo otepali, zadnje čase pa ga vedno bolj ponosno uporabljamo pri predstavitvah v tujini, zelo posrečen in dobra iztočnica za prenovo celostne podobe Slovenije. Z lahkoto si predstavljam nežno zeleno in modro, ki zastopata barve naše čudovite narave. Tudi znaka v obliki srca se ne bi branila. Kaj pa je lepšega kot deliti, sprejemati in predstavljati ljubezen?

Ampak pustimo zdaj barve, želje in okuse ob strani. Dejstvo je, da je Slovenija majhna in zato potrebuje veliko energije in izjemnih dosežkov, da bi postala prepoznavna v svetu. Slednjih nam res ne manjka – naši športniki so s svojimi fantastičnimi rezultati odlična priložnost, da bi, odeti v enotno podobo, predstavljali barve naše države.

Čas je, da si po 26 letih priznamo, da smo usekali mimo, in razpišemo natečaj za novo celostno podobo naše države. Svežo in drzno. Takšno, o kateri se bo govorilo. Takšno, ki jo bomo Slovenke z veseljem nosile na bikinijih.

Anda Arko je blogerka, univ. dipl. ekonomistka, direktorica prodaje.

Članek je bil izvorno objavljen na spletni postaji Metina lista (https://metinalista.si/vse-barve-slovenije/).