Ob 750. obletnici Slovenj Gradca so v društvu Umetnost za vse zasnovali projekt Živela umetnost!, k sodelovanju pa so povabili tudi fotografinjo Kajo Brezočnik, ki danes začenja tridnevno delavnico skenografije, fotografije brez aparata. Udeleženci delavnice bodo ustvarjali kolaže, ki bodo – v končni fotografiji – povezali minulo in sedanje.
»Inscenirana« fotografija
Tehnika skenografije (scanner photography) je v našem prostoru še razmeroma neznana. Kot razlaga Brezočnikova, gre za preprosto tehniko, pri kateri namesto papirja skeniramo različne predmete, jih postavimo v raznolike kompozicije: »Tehnika dopušča veliko kreativnosti. Rezultati so odvisni tudi od od tega, ali skener omogoča skeniranje v višino; a rezultati so vedno presenetljivi.« Čeprav jo sicer zanima predvsem dokumentarna fotografija, se ji zdi vznemirljiv tudi obraten proces scenografije – končni izdelek namreč »insceniraš« sam.
Material za delo vsakdo nabere doma ali v naravi, saj lahko skenira fotografije, listje, kamne, tkanine, ki jih nikoli prej ne bi postavil na skener. Z dodajanjem, prikrivanjem, prosojnostjo pa lahko ustvari učinke, ki jih klasična fotografija ne dopušča. »Predmeti so na končni fotografiji prikazani s spodnje strani, zato slika nikoli ni takšna, kot jo vidimo od zgoraj. Zato predmete prestavljamo in premikamo, da pridemo do želenega rezultata. Gre za igro, ki je primerna tako za otroke in starejše, da se naučijo pravil kompozicije.«
Če s skenom avtor ni povsem zadovoljen, lahko fotografijo spreminja na računalniku. Postprodukcija omogoča dodatne možnosti predelave, na primer povečave in pomanjšave predmetov, igranje s kontrasti barv in podobno.
Avtorica se bo v svojem delu osredotočila na pomembne zgodovinske osebnosti Slovenj Gradca. Izdelala bo sestavljanko iz delcev življenj slikarjev Jožeta Tisnikarja in Bogdana Borčića, skladatelja Huga Wolfa, odvetnice in pisateljice Ljube Prenner. Drugi udeleženci pa bodo zgodovino mesta raziskovali prek svoje osebne zgodovine. »To je obenem zelo intimno in zelo povezovalno, morda se bodo spomnili, da imajo nekaj skupne zgodovine. Zgodovina mesta je navsezadnje zgodovina njegovih prebivalcev,« je prepričana Brezočnikova.
Projekt je pomemben tudi zato, ker lahko ljudje brez predznanja in velikih finančnih sredstev ustvarjajo, sami ali – še bolje – v kolektivu. Umetnost ni zgolj del galerijskega prostora, sodi v vsak dom, ustvarjamo lahko kjer koli: »Ljudje lahko doma poiščejo material in se lotijo dela, na delavnici jim samo pokažemo, da morajo biti pozorni, da dobijo idejo in da jo zmorejo realizirati.«
