Dirigentovo vez s politiko (zlasti s Putinom) smo vajeni sprejemati kot del njegove zmerno kontroverzne podobe. S svobodnejšim zrenjem pa si jo razlagamo kot odsev »kolektivnega značaja«, znanega po mehkobi, občutljivosti, a tudi ponosni dominantnosti, nepredvidljivosti. Putin, ki ga umetnik občuduje, je v samem Gergijevu – vladarju Marijinega gledališča. Vse v ustanovi, vse v zvezi z njeno usodo teče z obrati, ki jih določa on. Hitrost moramo sprejeti tudi poslušalci. Noben drug vodja ne pošlje enih in istih pevcev ponovno na oder (in to z Wagnerjem) manj kakor dvajset ur po zadnjem nastopu; nihče ne dirigira Siegfrieda in Somraka bogov dva večera zapored, tretji večer pa še koncert.
Glasba Gergijeva je tako povezana bolj z večnim, sprotnim nastajanjem in nemirom čutnosti oziroma intuicije kakor s strategijami mere, razčlenjenosti, zaključenosti. Tudi kot goli zvočni pojav je (v vzniku) mistična, včasih »predorkestralno« neskladna, brez strogo diktiranega vzmaha (ta je lahko glasno pridihnjen, sikajoč). Njena pot je zaznamovana z nihaji poustvarjalnosti, ki se žene po robu fizično in duhovno možnega, toda ravno v tem skoraj vprašljivem gonu je tudi njena posebna pristnost.
Organicistični velikan Beethoven (Četrta simfonija) je bil, najkrajše zapisano, brez izraznih posebnosti, uležano podan z gostim »tradicionalnim« zvokom namesto z napenjanjem sintakse, sinkop in ritmične slike v celem (med drugim smo opazili zanemarjanje utripa v drugem stavku, ležernost scherza). Dirigentov energetski čut in prvinski odnos do (disonantne) zvočne magme pa sta bila v prid predvsem finalnemu stavku.
Z ruskima deloma pa se je glasbena vznemirljivost stopnjevala. Koncert za klavir in orkester št. 1 Sergeja Prokofjeva je z Behzodom Abduraimovom dočakal tehnično sijajno pianistično izvedbo, ki se je ujela z igro orkestra v iskrivo skupno interpretacijo, z dotikom »nevrotične« gnanosti (finale), a vendar v barvno precej omejenem območju klavirskih odbleskov in duhovitosti. Ob izbranih pianistovih dodatkih me ni prav nič presenetilo – ne mehanizirana označba Schuberta ne v resnici osupljiva, pevsko poudarjena virtuoznost Lisztove Campanelle.
Tudi sklep večera je bil skladen s pričakovanji, če odštejem dodano Kozinovo Belo krajino, dirigentovo zahvalo Sloveniji. Teksture Stravinskega v »še zapeljivem« stadiju (dodani finale Ognjene ptice) so naravni impulz za migetavo, a tudi vzneseno občutljivost Gergijeva in njegovih glasbenikov. Toda Šostakovič (Peta simfonija) pa je pravi skladatelj za njihovo popolno vživljanje, za »samomorilsko« silovitost hitrostnih prehodov, za zvočno dramo v razponu med brutalnostjo in najtišjo bolečino, za stopnjevanja, ki so brez meje. Gergijev je, kot smo zapisali, glasbenik protislovij – kar seveda ne izključuje veličine in edinstvenosti.
Ničesar edinstvenega pa ni na vodjih naše prestolnične politično-umetniške infrastrukture, s katerimi je Gergijev nekako pobraten. To, da Ljubljana Festival kar sam »ve«, da je najboljši v najlepšem mestu, spada v lokalni predal slabega komedijanstva. A če se ob odsotnosti forme in popolni brezvsebinskosti župana in direktorja festivala množica ponavadi zabava, sta omenjena pač natanko takšna, kakršna ji (žal) gresta. Tu pa se začenja zgodba naše kulture, politike, države, družbe.