Večkrat smo že pisali o tem, da je danes na milijone Američanov zasvojenih s protibolečinskimi zdravili, ki sodijo med opioide, tako kot morfij in heroin. Zdravniki so ta zdravila začeli množično predpisovati po tistem, ko so sredi 90. let dobila dovoljenje ameriškega regulatorja (FDA) in so prišla na trg. Po zadnjih ocenah je v zadnjih petnajstih letih zaradi prekomernega odmerka protibolečinskih zdravil ali heroina umrlo okoli pol milijona (500.000) Američanov, samo lani 60.000, kar je veliko več kot v prometnih nesrečah. Pri tem je treba poudariti, da je zelo veliko zasvojenih s protibolečinskimi zdravili kmalu prešlo na heroin, ki je na črnem trgu veliko cenejši.
Zakaj je Trump zmagal?
Preden se lotimo naslovne teme, omenimo, da je epidemija odvisnosti, ki je pred letom 2000 ZDA nikoli niso poznale v tolikšnem obsegu, najhujša v Zahodni Virginiji, kjer je vsak sedmi novorojenček odvisen od opiodnih zdravil ali od heroina. Nekateri celo menijo, da je prav zato Donald Trump lani na predsedniških volitvah največ odstotkov glasov dobil prav v tej zvezni državi. Nemški tednik Der Spiegel gre še dlje, saj dopušča možnost, da je Trumpu do zmage na predsedniških volitvah odločilno pomagala epidemija odvisnosti.
Glavno vprašanje pa je, kako lahko ameriški zdravniki tako množično predpisujejo zdravila, ki povzročajo takšno zasvojenost. Samo leta 2015 so tako opioidna protibolečinska zdravila predpisali 92 milijonom Američanov, torej vsakemu tretjemu odraslemu. Vsekakor so hoteli odpraviti vsako bolečino, naj si bo pri zobobolu, migreni, poškodbah pri športu… Očitno gre tudi za uspešno in agresivno propagando farmacevtskih podjetij. A vse to ne pojasni dovolj dejstva, da so zdravniki sami tako odločilno prispevali k epidemiji zasvojenosti.
Štirje kanadski raziskovalci in zdravniki, ki jih vodi David Juurling iz Toronta, so našli nepričakovano, a prepričljivo razlago, sicer rezultatov njihove študije ne bi objavila ugledna znanstvena revija New England Journal of Medicine (NEJM).
Rešitev uganke
Juurling in kolegi so rešitev našli v znanstveni literaturi. Ugotovili so, da veliko število objavljenih člankov v znanstvenih revijah izhaja iz podmene, da opioidna protibolečinska zdravila ne povzročajo zasvojenosti ali da je to tveganje zelo majhno. Velika večina se opira na naslednjo trditev: »Zasvojenost je redka pri pacientih, ki se jih zdravi z narkotiki (torej opioidi).« Prav NEJM je to trditev dveh raziskovalcev iz Bostona (ZDA), Jane Porter in Hershela Jicka, objavil leta 1980. Juurlink in kolegi so to objavo preverili in ugotovili, da ni šlo za študijo, ampak samo za zelo kratko pismo, ki je obsegalo vsega skupaj pet stavkov. Porterjeva in Jick sta tako v pismih bralcev zapisala, da so od 11.882 bolnikov v bolnišnici, ki so dobili »vsaj en narkotik (opioid)«, samo štirje zapadli v odvisnost.
Juurling in kolegi so ugotovili, da je bilo to pismo 608-krat citirano v znanstvenih medicinskih člankih. V 72,2 odstotka primerov brez distance, torej so avtorji brez vsakega dvoma verjeli, da opioidna zdravila proti bolečinam ne povzročajo odvisnosti. Največkrat so pisci znanstvenih člankov iz prejšnjih člankov prepisali citiranje in vir, pri čemer so se po letu 1990 na to pismo sklicevali kot na »obsežno študijo«. Torej je šlo za nekaj podobnega kot govorice, ki se širijo (danes tudi po spletu). Vsekakor so se na ta vir še zlasti rada sklicevala farmacevtska podjetja, ko so pri propagiranju svojega izdelka poudarjala, da – kot naj bi kazala »študija Porterjeve in Jicka« – manj kot odstotek vseh pacientov, ki uporabljajo protibolečinska zdravila, postane odvisnih od njih.
Skratka, ameriški zdravniki so množično predpisovali opioide, ker so menili, da obstaja splošno sprejeto znanstveno dejstvo, da so neškodljiva. Vendar to kratko pismo, ki je bilo tako dolgo, predvsem pa predolgo vir tega konsenza znanstvene skupnosti, ni bilo študija. Poleg tega sta Porterjeva in Jick, kot je že lani poudaril znani britanski komentator John Oliver, govorila »le o kratki uporabi opioidov v bolnišnici« in zelo majhnih količinah. Jick pa je že leta 2003 za New York Times povedal, da študija ni sledila pacientom po odhodu iz bolnišnice. Na vsak način pisma bralcev niso dober vir informacij, zlasti ne tako občutljivih, kot je pri vprašanju, ali lahko neko zdravilo povzroči odvisnost.
