Nekdaj čevljarsko mesto nadaljuje tradicijo šuštarskih praznikov, ki jo je včeraj podprlo tudi na tisoče obiskovalcev. Že 50. Šuštarska nedelja je nakazala nove čase po zlomu čevljarskega velikana Peka. Tako je bolj od starih šuštarjev in njihovega vlečenja drete pritegnil poglede ogromen kovinski zmaj. Če niste vedeli, je prav ta žival sokriva za nastanek mesteca, ki je včeraj dobilo novo znamenitost. Skupina upokojencev se je ob tem pridušala, da »bi denar lahko zapravili za kaj bolj koristnega«, domačin Igor Truden pa je slikovito opisal novo mestno zanimivost. »Igra prestolov po tržiško,« se je spomnil televizijske nadaljevanke ob pogledu na skulpturo, ki je terjala več kot 1000 ur dela članov domačega društva Ampus in tehta več kot tono. Zmaj naj bi po legendi nekoč zrasel v gori Košuta in je postal tako velik, da je goro razklalo in so ljudje zbežali v dolino, kjer je nastal Tržič.
Tisoči so po tradiciji prišli v gorenjsko mestece tudi po nakupih, a smo jih ob odhodu s kupljenimi čevlji videli (pre)malo, da bi lahko obudili zlate čase, ko so družine romale na Gorenjsko po poceni jesensko in zimsko obutev. Pa so se Tržičani potrudili in skušali zbrati slovenske čevljarje, ki so se predstavili s svojimi izdelki. A smo našteli več ponudbe (poceni) nogavic po evro za par, tiste stare šuštarske tradicije je pač času primerno vse manj.
Iz Peka na svoje
Milena Dolčič je delala v Peku 30 let, a že dolgo imajo družinsko podjetje, kjer so glavni izdelek copati. »Mož je oblikoval poseben vložek, v podjetju nas dela sedem in se prebijamo naprej. Tržiški obrtniki, ki delamo čevlje in copate, si pomagamo, če si le lahko. Še okoli deset nas je, ni lahko obstati na trgu, moraš garati,« nam je povedala. Z njo se je strinjal Nejc Slapar z Loma nad Tržičem: »Večina obrtnikov izhaja iz Peka, eni so na svoje odšli že zdavnaj. Treba je imeti izdelek, večina nas ponuja posebne čevlje ali pa copate.«
Ali bo Šuštarska nedelja uspela obdržati tudi ponudbo slovenskih čevljarjev, bo pokazal čas. Kot je povedal predsednik Turističnega društva Peter Miklič, tudi na tak način želijo slovensko kakovostno obutev predstaviti enkrat na leto v še vedno šuštarskem Tržiču. In čeprav so včeraj veselo pekli krače tudi avstrijski gostinci, mnogi obisk Tržiča povečujejo s tradicionalno tržiško bržolo, ki se je kot značilnost obdržala skozi čas. Jed, ki spominja na obaro, ima večstoletno zgodovino, tržiški čevljarski praznik pa polstoletno. »Šuštarska je naša, vedno bo tako. Vsako leto pridem in mnogi drugi tudi,« je dejal 70-letni Lovro Hladnik, nekoč odlični tržiški nogometaš. »Iz Celovca sva prišla z ženo. Čevlje nameravam kupiti,« je dejal Franz Soher, na parkiriščih pa so registrske oznake potrjevale, da v Tržič na prvo septembrsko nedeljo še vedno pridejo obiskovalci iz vse Slovenije.
Če so bili nekoč čevljarji zaščitni znak Tržiča, so mu zdaj dodali legendarnega zmaja. Eden od iskrivih Tržičanov je dejal, da ni konkurenca ljubljanskemu, ker je »Tržič vedno spredaj«. Če odmislimo veliko res kramarske ponudbe, je zamisel o letni predstavitvi vseh, ki še znajo delati čevlje pri nas, simpatična. A zlovešče prazna velika tovarna je tudi opozorilo, da se vse spreminja. Na srečo ostaja ljudem vsaj srečanje na šuštarskem prazniku.
