Šarhova ulica je razgibana kot pohorski gozdovi. Leži med Slovenčevo in Dunajsko cesto za Bežigradom in je zelo razgibana. Poimenuje namreč blokovsko naselje, ki je bilo zgrajeno v šestdesetih letih 20. stoletja. Tako kot so gradili naselje, so poimenovali ulice. Najprej so leta 1962 poimenovali novonastalo Ulico pohorskega bataljona, leta 1965 pa še Šarhovo ulico.
V revolucionarnih časih so se očitno odločili, da bo ta predel posvečen Pohorskemu bataljonu in Alfonzu Šarhu - Iztoku, ki je bil skupaj s svojimi tremi sinovi Lojzkom, Pepkom in Vančkom najbolj legendarno ime skoraj mučeniške smrti pohorskih partizanov, ime in zgodba, ki jo je do zadnjih podrobnosti, vključno s fotografijami mrtvih partizanov, poznal sleherni socialistični učenec.
Kako da ne. Alfonz Šarh - Iztok se je rodil leta 1893 v Slovenski Bistrici. Imel je majhno kmetijo v Lobnici nad Rušami, z ženo se jima je rodilo devet otrok. Kot so ga pozneje opisovali v učbenikih, je bil klen pohorski kmet. Družina je živela skromno, Toda Šarh je bil med prvo svetovno vojno mobiliziran in se je boril na soški fronti. Leta 1918 se je pridružil Maistrovim borcem. Z začetkom druge svetovne vojne je bil spet mobiliziran, takrat v vojsko Kraljevine Jugoslavije. Ob nemški okupaciji leta 1941 je bil ujet in kot vojni ujetnik nekaj dni zaprt, nato so ga izpustili. Že nekaj dni pozneje, 3. avgusta 1942, so ga prišli nemški vojaki iskat na domačijo. In tu se začne legendarna zgodba.
Šarh se je boril kot lev
Alfonz Šarh se je ob nočnem prihodu vojakov skril v skrivališče pod pečjo. Mamo in osem od devetih otrok so odpeljali. Najmlajša Marija je bila tedaj v varstvu pri teti. Najprej so jih odpeljali v Celje, kjer so mamo ločili od otok. Poslali so jo v Auschwitz, kjer je 14. novembra 1942 umrla. Osem otrok so razposlali v različna taborišča. Oče je medtem odšel v partizane. Trije najstarejši sinovi, 16-letni Lojzek, 14-letni Pepek in 12-letni Vanček, so pobegnili iz taborišča Frohnleiten pri Gradcu. Peš so se vrnili na Pohorje, se javili teti in ta je po skrivnih sporočilih pod skalo o tem obvestila njihovega očeta. Ta se je odločil, da bo najbolje, da se mu pridružijo v partizanih pri Pohorskem bataljonu, ki je bil Nemcem trn v peti.
Decembra 1942 so si partizani postavili zimsko taborišče, zemljanke nedaleč od Osankarice. Zelo so skrbeli za varnost, zato ni znano, kako so Nemci izvedeli, kje imajo tabor. Januarja 1943 so jih obkolili in začel se je srdit boj, v katerem so padli vsi borci bataljona, vključno s Šarhom in njegovimi sinovi. Partizani so bili v boju tako junaški, da so jim hvalo peli celo v nemških poročilih o bitki, omenili so tudi Alfonza Šarha, češ da se je boril kot lev. Zadnji strel bitke je izstrelil najmlajši Šarh, ki se je skrival na vrhu smreke. Zadel je nemškega stotnika. Tudi Vančka so nato ubili, kot je zapisano v nemškem poročilu, ga je z drevesa sklatil sam nemški poveljnik.
Preostali Šarhovi otroci so preživeli taborišča in se po vojni vrnili domov.
