Iz te samoumevnosti me med čakanjem na maestra Gergijeva in uvodne takte Wagnerjeve glasbene drame Siegfied iz tetralogije Nibelungov prstan prebudi gospa. Prišla je iz Rima: zjutraj je sedla na avtobus, v Trstu presedla ter zvečer že bila v Gallusovi dvorani. Vzhičenost, da bo tri dni dihala s svojima najljubšima – Gergijevim in Wagnerjem – je bila nalezljiva. Samo letos je Gergijevu sledila na pet koncertov po Evropi, zaradi njega je bila v Metropolitanski operi v New Yorku. In ni ji šlo v račun, da je veliki Gergijev v malo Slovenijo pripeljal gigantski Nibelungov prstan. Ter da prihaja kar naprej. Da, nedvomno imamo privilegij kontinuirano slediti njegovi genialni umetniški in siceršnji kondiciji (in kdaj tudi kakšnemu zdrsu). Ko jo zbodem, da morda ne velja za najboljšega Wagnerjevega interpreta, medtem ko je seveda v predstavljanju ruskih skladateljev neprekosljiv, vzklikne: »Morali bi ga spremljati zadnji dve leti, kako globoko začenja razumeti Wagnerja! Takšno rast zmorejo le največji.«
Petična gostja, ki uživa v umetnosti in potovanjih in so jo zanimale tudi kulinarične in druge etnološke in kulturne zanimivosti naše prestolnice, seveda ni bila tukaj zaradi našega strateškega premisleka o kulturnem turizmu. Privabil jo je Gergijev, ki je sam zase blagovna znamka. Revija Time ga je leta 2010 uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu, je prejemnik najuglednejših nagrad s področja umetnosti, številnih državniških odličij, podelili so mu več častnih doktoratov. »Zaradi prispevka k plemenitenju slovenskega kulturnega prostora z vrhunskimi glasbenimi doživetji« pa mu je v četrtek predsednik Borut Pahor izročil srebrni red za zasluge, najvišje državno odlikovanje na področju kulture. Glas o tem bo nedvomno segel v tujino, čeprav bolj zaradi njega kot zaradi nas.
Dirigentski mag je Ljubljano s svojim orkestrom prvič obiskal leta 1997 v evropskem mesecu kulture, s koncertno izvedbo opere Jevgenij Onjegin Čajkovskega. Takratni generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik rad spomni, da ga je prvič gostil on. Šele pozneje sta se v Nici srečala in spoprijateljila z direktorjem Festivala Ljubljana Darkom Brlekom, ki ga od leta 2003 redno vabi na ljubljanski poletni festival (enkrat so obiskali tudi Maribor). Gergijev lahko prihaja tudi po zaslugi mecenov iz gospodarskih vrst, najzaslužnejši je verjetno Janez Škrabec iz Rika, sčasoma so se pridružili tudi politiki, celo ljubljanski župan se je zaradi njega zaljubil v klasično glasbo.
S svojo karizmo torej ne privlači le glasbenikov in ljubiteljev glasbe, pod kožo zna zlesti tudi najtršim, recimo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, pri katerem ima vso (finančno) podporo. Tudi zato je lahko ob starem Marijinem gledališču (včasih gledališču Kirov), ki ga vodi od svojega 35. tega leta, zgradil še eno gledališče, Marijino gledališče II; na slovesnem odprtju leta 2013 je bil tudi Putin. Celoten projekt je stal dobrih 522 milijonov evrov. Nekateri mu zato očitajo, da se s tem kompromitira, poznan je tudi po več politično angažiranih koncertih. Toda Gergijev ostaja predvsem umetnik, zato vsakršne, tudi politične privilegije in finančne priboljške vedno zasuče v umetnost.
Nedvomno pa je politično spreten. To je dokazal, ko se je vmešal tudi v zapletene slovensko-hrvaške odnose; leta 2011 je na Kongresnem trgu v Ljubljani in dan pozneje še v Zagrebu dirigiral Mahlerjevo Osmo simfonijo,simfonijo tisočev. Izvedbo z največ nastopajočimi doslej je zapisal v zgodovino, politike z obeh strani meje pa pripravil do rokovanja. In poleg vsega je garač: ob številnih gostovanjih po svetu, festivalih, ki jih vodi (Festival Gergijeva na Nizozemskem, finski festival Mikkeli, Moskovski velikonočni festival), orkestrih, ki jih bodisi umetniško vodi ali samo pri njih gostuje (bil je glavni dirigent Rotterdamskih filharmonikov, vodil je Londonski simfonični orkester, od leta 2015 pa vodi tudi Münchenske filharmonike), še najprej skrbi za svoje mesto Sankt Peterburg, za tamkajšnjo glasbeno kulturo in še posebej za Marijino gledališče. Tam umetniško in logistično bdi nad več kot sedemstotimi dogodki, kolikor jih pripravijo v eni sami sezoni. Gledališče je povezal z vsemi najuglednejšimi opernimi hišami po svetu – Bavarsko deželno opero, Kraljevo operno hišo, Covent Gardnom, Metropolitansko opero.
Posebno poglavje je njegova skrb za mlade glasbenike in pevce, ki jih poriva v svet in jim daje priložnosti za mednarodno kariero. »Ustvaril« je denimo danes svetovno operno zvezdo Ano Netrebko, pa violinista Vadima Repina, letos je v Ljubljano pripeljal mladega pianista Bekhzoda Abduraimova, ki ga je zdaj v okviru evropske koncertne turneje peljal še v Luzern, kjer nastopijo še nocoj. Jutri bo Gergijev s svojim orkestrom že v Londonu, na slovitem festivalu BBC Proms. V dvorani Royal Albert Hall se jim bo kot solist pridruži pianist Denis Macujev. Gergijev je takrat še obetajočega Macujeva v Ljubljano pripeljal že pred leti. Kot solistka je imela čast pod Gergijevo taktirko nastopiti tudi slovenska violinistka Lana Trotovšek, hči Darka Brleka, ki ustvarja mednarodno kariero iz Londona. Z Gergijevim in orkestrom Marijinega gledališča je nastopila leta 2012 v nizozemskem Eindhovnu, v Prvem violinskem koncertu Prokofjeva.
Okrog maestra je veliko hrupa, v svojem bistvu pa je poglobljen, umirjen umetnik in po človeški plati zelo dostopen. Bogati ga glasba, umetnost. In on z glasbo bogati druge. To duhovno naravnanost je čutiti ob vsakem njegovem zamahu za dirigentskim pultom; dovolj je, da le privzdigne obrv, pa vzvalovi vseh šestdeset godal hkrati. Popolna koncentracija, kontemplacija, povezanost s srčiko glasbe. Vse to se potem razliva med poslušalce, ki ne ostanejo ravnodušni in mu znajo slediti kamor koli na tem svetu. Gergijeva je nedvomno treba doživeti v živo.
