Ko prebiram pisanja Franca Mihiča iz Ribnice na temo sprave, pa vidim, da se še kar naprej »ravsa«, pri tem pa še vedno ne loči, kaj je pravi vzrok in posledica, ko brani svojo »mantro«, »da je nastanek vaških straž in domobranstva … posledica revolucije in državljanske vojne« (Dnevnik, 25. 8. 2017). Če bi bila njegova trditev točna, zakaj potem pri nas na Štajerskem teh straž ni bilo, pa smo imeli enako okupacijo in OF (po njegovem revolucijo) in posledično partizane v gozdovih, pri njem na Dolenjskem pa so imeli zraven še straže? Verjamem, da gospod tudi ve, da smo imeli različna škofa: mi Tomažiča in oni tam doli Rožmana. In zgodovinopisje pravi, da je Rožman sicer nagovarjal Tomažiča, naj tudi on spodbudi nastanek vaških straž, vendar se mu je uprl. Po koncu vojne pa je Rožman zbežal, Tomažič pa je pokončno ostal mariborski škof. Torej, kdo je tukaj vzrok: »hudobni« partizani ali »domoljubni« škofje?
Gospod ima impozanten »opus« zapisov, tako v časopisju kot na spletu. Če sem malo ciničen, bi mu svetoval, naj pisanje malo odloži, vmes pa tudi kaj prebere. Recimo, intervju z Iztokom Simonitijem (https://www.dnevnik.si/1042749907) z dne 27. 8. 2016 v tem časopisu. Beseda je v njem tekla o vrednotah kristjanov, ki jih je opisal v svoji knjigi Deus vult (Božja volja, bog tako hoče – http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/iztok-simoniti-deus-vult-o-vrednotah-kristjanov/399944), v kateri je njen uvodni esej napisal Tine Hribar na temo Posvečenost mrtvih in vrnitev dobrega imena. Spregovoril pa je tudi o 2. evharističnem kongresu za Jugoslavijo, v dneh 29. in 30. 6. 1935 v Ljubljani, na Plečnikovem stadionu.
Ponedeljkov Slovenec je v št. 26, dne 1. 7. 1935 (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-LJ4WRY3B/?euapi=1&query=%27keywords%3d01.07.1935%27&pageSize=25) poročal s pompoznimi naslovi: »150.000 jih je bilo okrog oltarja, 40.000 mož koraka z gorečimi baklami opolnoči na stadion, okrog 50.000 jih je ostalo zunaj stadiona v špalirju, stadion hram stotisočev…« Hribar postreže tudi s podatkom, da je RKC naslednje leto (1936) izdala o tem kongresu bogato ilustriran in več kot 700-stranski zbornik. Listanje po njem človeka zmrazi, ko ugotovi, v kakšnem militantnem vzdušju je bil kongres izveden. Na njem so posamezni deželni stanovi (bilo jih je 20, danes jim rečemo poklici) obljubljali (prisegali) pred duhovnikom (stran 277/278), citiram (velja za delavske fante):
»Duhovnik: Ali obljubite, da boste:
– kot zgledni kristjani v apostolskem delu med svojimi tovariši odločno izpovedovali vso in celo krščansko resnico ter nič ne popuščali zmotam marksizma ali kakršnegakoli materializma;
– delali in se borili kot katoliški delavci le v disciplinirani strnjenosti s Cerkvijo in dosledno pokorni vodstvu papeža in svojega škofa.
Ali obljubite?
Vsi: Obljubimo!«
(Pri nekaterih drugih stanovih so bile omenjene tudi zmote verskega liberalizma in individualizma).
In ta duh kongresa in militantnega klerofašizma se je iz leta v leto s prižnic širil in krepil in kulminiral pod italijansko okupacijo – že pripravljen na vojno s partizani (komunisti). Danes pa Mihič še vedno pojasnjuje (in tudi mnogi drugi) to nesrečno kolaboracijo kot posledico »komunističnega nasilja«. Ja, je posledica, vendar njen vzrok ni sočasen s »komunističnim nasiljem«, temveč je glede na kongres starejši vsaj šest let. Prepričan sem, da se danes RKC sramuje tega zbornika, ker razgalja vso njeno aktivno in umazano vlogo v času, ko se še ni vedelo, kakšne strahote bo povzročil nacifašizem.
In na kraju še o Mihičevem »izumu« opravičevanja kolaboracije. Na to temo sem prebral že kar nekaj akrobacij pojasnjevanja – kot posledico težkega bremena slabe vesti. Ampak take argumentacije pa še ne: da so partizani »političnega nasprotnika (napaka, gospod Mihič, med vojno je bil samo sovražnik!) prisilili, da se je za preživetje zatekel pod okrilje in v sodelovanje z okupatorjem, in ga tako že vnaprej onemogočili«, je pa prav smešna in ne zasluži niti replike.
Plečnikov stadion pa je med vojno sprejel še eno sovražno manifestacijo – domobransko prisego okupatorju. In krog za njegovo prekletstvo je bil sklenjen. Gospod Mihič, »poguglajte« njegove fotografije, vsaj 20 jih boste našli. In kaj vidite? Je zrcalna podoba gnusobe, ki jo je predstavljala kolaboracija pod mentorstvom RKC. Deus vult, bi lahko danes rekli.
Edvard Krajnc, Vojnik