Ivan Kapun: Več denarja vložiš, več ga dobiš nazaj

Vedno večkrat. Za vsako prometno nesrečo so tudi imena, tragedije. V zadnjih letih smo se trudili in naredili veliko, da bi se prometna varnost izboljšala, pa se še vedno dogajajo prometne nesreče, ki so nepotrebne in posledica naključnih dogodkov, ki se ne bi smeli zgoditi.

Policisti v času usposabljanja pridobijo določena znanja s področja psihologije, za sporočanje slabih novic tudi v prometnih nesrečah pa imamo izdelan program, s katerim policiste pripravljamo na morebitne hude dogodke. Imamo tudi mrežo psihologov, ki policistom ponujajo psihološko pomoč, če si jo zaželijo.

Takšnega primera ne poznam. Zagotovo pa obravnavanje nesreče ni preprosto in na človeku pusti posledice. Sam se še vedno spomnim prve prometne nesreče s smrtnim izidom, ki sem jo obravnaval. Slika se mi vsake toliko vrne pred oči.

Tega se premalo zavedamo. Vsaka prometna nesreča sproži tragedije, vanjo so vpleteni svojci, ki prevzamejo breme, da na primer skrbijo za otroka, ki je ostal brez staršev. Ti ljudje po nesreči le redko funkcionirajo normalno. Zgodi se jim, da izgubijo službo, se ločijo, saj smrt bližnjega očitajo drug drugemu. Ne zavedamo se povzročene materialne škode, potem pa se pogovarjamo o petih policistih, za katere ni denarja.

In v Sloveniji smo lani imeli 130 smrtnih žrtev v prometnih nesrečah, pri čemer je treba upoštevati še posledice hudo poškodovanih, katerih zdravljenje lahko stane še več. Stroški so vrtoglavi.

Na to smo že večkrat opozorili in predstavili navedene številke. Policisti smo zadolženi za svoje področje, ki bi ga radi čim bolje pokrivali in naredili še več. Želimo si, da bi bilo stroškov prometnih nesreč malo. Toda v Sloveniji je veliko vrtičkov, vsak želi imeti določen denar, ki ga nato na določenem mestu zmanjka. Je pa pri prometni varnosti jasno: več denarja vložiš, več ga dobiš nazaj.

Odgovora ne poznam. Verjetno pa nimamo denarja za vse potrebne stvari. Moram pa poudariti, da je denarja, namenjenega prometni varnosti, v zadnjih letih več, tudi zato, ker je kriza mimo. Največjo težavo pa nam predstavljajo kadri, prometni policist mora biti na cesti. V določeni meri ga sicer lahko nadomestimo s tehničnimi sredstvi, a je sistem prekrškovnega prava tako zapleten, da je obdelava prekrška bistveno zahtevnejša kot na cesti, ko nekoga ujameš in so dejstva, kdo je naredil napako, znana.

Strokovnjaki trdijo, da kriza vpliva na izboljšanje prometne varnosti, saj smo manj mobilni in si lahko privoščimo manj stvari. Z večanjem blaginje se stanje prometne varnosti poslabša. V letih krize od 2008 do 2014 se je izredno malo vlagalo v preventivo in tehnična sredstva, kar se je moralo poznati in se je. Predstavlja pa policija seveda le en segment varnosti v cestnem prometu.

Vizija nič smrtnih žrtev je morda uresničljiva, saj trenutno še ne vemo natančno, kaj bodo prinesli samovozeči avtomobili in pametne ceste. Konec koncev so že zdaj avtomobili iz generacije v generacijo vse bolj varni, Volvo pa je že za leto 2022 napovedal, da v njihovem vozilu ne bo več umrl prometni udeleženec. Za nas je pomembno, da zasledujemo neki cilj. Leta 1994, ko smo začeli resno delati na tem področju, je bilo v Sloveniji več kot 500 smrtnih žrtev, lani okoli 130, leta 2014 jih je bilo celo le 108, se pravi, da je žrtev občutno manj. Prav leto 2014 mora biti za nas referenca tudi letos. Upam samo, da nas jeseni ne čaka kakšno negativno presenečenje.

Te države se s prometno varnostjo resno ukvarjajo že več kot 50 let, mi pa smo se začeli šele leta 1994, nato pa je trajalo še vsaj deset let, da so določili prioritete, kdo na večjo varnost resnično najbolj vpliva. Zavedanje ljudi je v tistih državah drugačno, kot je pri nas, ko je bilo še nedolgo tega moderno, da si šel z veselice pijan z avtom, pa še faca si bil, ko si o tem govoril sodelavcem. V Nemčiji kaj takega, že ko sem sam začel kariero, ni bilo mogoče. Torej za njimi capljamo vsaj 15 let. Veliko pa k večji varnosti prispevajo finančna sredstva, avtoceste in tudi boljši vozni park, ne smemo pozabiti niti na vse boljšo zdravstveno službo. V Sloveniji imamo šele zdaj prvo generacijo ljudi, ki avto zamenjajo s taksijem.

Veliko stvari prekopiramo. So pa določene stvari, za katere je potreben preklop v glavi.

Natančen znesek mi ni poznan. Kar zadeva prometno policijo, pa bi potrebovali denar za vsaj 150 novih policistov, se pravi približno dodatne tri milijone evrov na leto.

Zdi se mi, da je pri vožnji pomemben psihični moment. Če se odločiš, da boš vozil v skladu s predpisi, se z lahkoto tako tudi pelješ. Treba si je vzeti čas in se pripraviti. Na youtubu si je mogoče ogledati številne nore posnetke ljudi, ki vozijo prehitro. Sproščanje in prehitra vožnja na cesti ne smeta biti dovoljena. Je pa na primer na avtocesti hudih prekoračitev malo, sploh Slovencev.

To se bo zgodilo, ko se bodo zamenjale generacije. Vidi se, da so mladi bolje ozaveščeni. Najkritičnejša je moja generacija, vzgojena, da je pitje alkohola nekaj normalnega. Vesel sem, ko slišim, da se ljudje po zabavi pogovarjajo o tem, kako bodo šli domov. Včasih je bilo samoumevno, da gredo z avtom, maliganom v krvi navkljub.

To je odnos Slovencev do cestnega prometa. Obrazložil bom z dvema primeroma. Norvežani za stacionarni radar uporabljajo ime varnostna kamera, kar pomeni, da gre za ukrep v prid večji varnosti. In ga kot takega sprejmejo vsi državljani. Pri nas iz vsakega radarja naredimo veliko zgodbo o tem, koliko policija kasira. Drugi primer je avstrijski. Ko so zaradi del na cesti imeli zožanje, so postavili identičen radar, kot ga postavimo mi, a se ni nihče pritoževal, pri nas pa se vedno. Merilniki so vedno namenjeni umirjanju prometa, naš namen je znižati hitrost. Sicer pa policistom od začetka vbijamo v glavo, da delajo na mestih, kjer lahko vplivajo na boljšo varnost.

Pa saj so vozniki resnično dobri. Seveda pa je določen odstotek takšnih, ki so manj dobri. Se pa v Sloveniji vsi pogovarjamo o prometu, saj se nanj vsi spoznamo. Žal se pogovarjamo narobe, vedno le o nečem slabem in redkeje o dobrem. Vidimo le sebe, ko plačamo kazen, ne pa tega, da lahko nekoga poškodujemo.

Čarobne formule ni. Mislim, da so kazenske točke dober sistem. Ko dosežeš 18 točk, praviloma to pomeni ponovno opravljanje vozniškega izpita. Lahko pa prosiš za odlog in ti sodišče naloži pogoje, kaj moraš storiti, da lahko vozniški izpit ohraniš. In to zadostuje, saj mnogi potem res vozijo previdneje. Ljudje brez certifikata za vožnjo na cesti nimajo kaj delati, zato jim je treba vzeti avto. Seveda poznamo zgodbe voznikov, ki si potem za 200 evrov kupijo nov avto. Vendar policisti ne izgubimo volje in vzamemo tudi tega. Toda večina normalnih ljudi, ko izgubijo avto, se tega ne gre več. Večjo odgovornost pa je treba nameniti tudi zdravnikom, ki naj v primeru zdravstvenih težav sprožijo postopke, da tak voznik ne bo več vozil.

Nekaj takšnih voznikov je na cestah že danes. Pomembno je, da se držimo predpisov in prilagodimo hitrost, potem je vsako odzivanje lažje. Zato hitrost tako pogosto opevamo. Biti spočit in trezen pa je seveda osnova.

Mislim, da hočemo včasih preveč bremena prevzeti na svoja pleča, tudi zato, ker se je v starem sistemu prometno varnost povezovalo zgolj s policijo. Žal je prometna policija kadrovsko podhranjena in to se mora poznati. Imamo pa zato na področju tehničnih sredstev na voljo več, kot smo imeli kadar koli v preteklosti.

Gotovo. Seveda je napredek največji, ko je stanje zelo slabo, a mi na srečo takšnega stanja nismo imeli. Seveda se bo zgodilo, da bomo nekoč prometno zelo varna država, tudi zato, ker se izboljšuje cestna infrastruktura in ker imamo v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa 2013–2022 predvidene dolgoročne ukrepe. Zato sem glede prihodnosti optimističen.