Požiralnik narodnega imetka.

Tožbe, da so slabi časi dandanes, spremljajo nas korak za korakom. Ko pa se takisto toži in tarna, ne pomisli se, da slabe čase delajo slabi ljudje. Kakeršni so ljudje, taki so tudi časi. (…) Če po vrhu pogledamo gospodarske pojave sedanjega rodu, če hitro sodimo po prikaznih vsakdanjega življenja, utegnili bi trditi, da je sedanji rod zelo srečen, da se koplje v denarji in da so prazne njegove tožbe o slabih časih. Vse in vse namreč pije in zapravlja, nikoli se še ni toliko uživalo, kakor dan danes. Kjer se milijon za milijonom izda za ničevno, brezokusno in kvarljivo tekočino, ki se imenuje žganje, tam pač ne more biti pomanjkanja, tam slabih časov ni!

Toda ta videz je pretanek, da bi se takoj ne uvidelo, kaj je prikritega ž njim. V istini so dandanes žalostni in slabi časi. Tudi naš slovenski kmet, ta hrast, ki na njem počiva bodočnost naše domovine, tudi ta hrast postal je črviv. Pomanjkanje vlada tudi pri nas, biriški boben poje okolu naših hiš in sto od sto rok prijema teden na teden za palico beraško. Mnogi tistih pa, ki ljubijo svoj dom in rod, morajo premišljevati to žalostno stanje našega naroda in iskati, kje bi se našla pomoč, kako bi se narod naš, naš kmet rešil, dokler ni prepozno. Vse tišči mora, malokdo spozna pravi in poglavitni uzrok dandanašnje revščine, malokdo si da dopovedati, da vsa revščina izvira iz pijančevanja, iz žganjarstva, sploh iz nezmernosti in potratljivosti.

Strah je človeka, kadar bere ogromne številke, ki kažejo vso žalostno resnico, koliko se v tej ali oni vasi, v deželi ali v naši državi vsako leto popije, zlasti žganja po grlu požene. Pri vlanski enketi v Ljubljani preračunili so, da po nekaterih vaseh kranjskih srednji žganjar izpije 16 do 19 litrov žganja na mesec! (…)

Slovenski narod, 17. avgusta 1885

Proti žganju.

Iz Celovca, 21. avgusta. Ker imate žganjarsko kugo tudi na Kranjskem in bote prej ali slej tudi tam morali začeti vojsko proti špiritu, zato vam bo gotovo dobro došlo poročilo, kaj se je v tem oziru storilo na Koroškem in kaj je storiti še treba.

Hvalevredni boj proti žganju je pričel g. deželni predsednik. Dal je okrajnim glavarjem ukaz, naj ostro nadzorujejo pivnice, naj odpravijo vse zakotne, nedovoljene pivnice, naj novih pivnic ne dovoljujejo, in če ktera dosedanjih neha, naj je ne izročijo več dragemu gospodarju. Tudi je naprosil prečast. duhovščino in učitelje, naj ljudstvo s podučno besedo odvračajo od žganjepitja. Ob enem je naročil okrajnim glavarstvom, naj mu čez pol leta sporočijo, kak vspeh so imele te naredbe, in naj vprašajo tudi župane in okrajne zdravnike, s čim bi se dalo odpraviti pogubno žganjepitje.

Ta poročila so zdaj došla, in iz njih razvidimo, da vse naredbe deželnega predsednika niso imele nobenega vspeha. Število pivnic se je sicer zmanjšalo, tudi so pivnice bolj prazne, odkar so pod ostrim nadzorstvom; žganja ali bolje »šnopsa« se pa vendar zmirom več izpije. Kako pa to? Čisto lahko! Šnopsarji se malo zmenijo za krčme. Trije ali štirje zložijo 20 kr.; za ta denar dobijo v štacuni (specerijski prodajalnici) že cel liter špirita, iz tega lahko naredijo 3 do 4 litre šnopsa, spravijo se v kako bajto in ga lahko pijejo celo noč! Vsa poročila iz raznih okrajev se strinjajo v tem, da so glavni vzrok šnopsarije specerijske štacune, kjer se špirit tako po ceni dobiva. (…)

Slovenec, 22. avgusta 1885

Nasveti proti žganjarstvu.

x. Drastično, pa žalibože le preresnično opisal je rodoljub v poslednjih listih »Slov. Naroda« grozne učinke nezmernega žganjepivstva na dušni, telesni in gmotni položaj našega naroda, zlasti na Gorenjskem in po nekod na Notranjskem. Jednake pritožbe pa se slišijo tudi iz drugih dežel in od drugih narodov, pri katerih se je že dlje, kakor pri nas, bil ugnezdil ta »požiralnik narodnega imetka«. (…)

Deželni zdravstveni svet konstatuje, da se množe dušne bolezni in da je od leta 1872 naprej vsako leto po 36 žganjepivcev več bilo vsprejetih v blaznico. (…)

Slovenski narod, 26. avgusta 1885

Še jedenkrat nasveti proti žganjarstvu.

Zanimivo je, dandanes po vseh slovenskih listih čitati različne nasvete proti žganjarstvu. Prav dobro bila je stvar opisana v »Slov. Narodu« pod naslovom »požiralnik narodnega imetka«, potem zopet v št. 194. v uvodnem članku, a pravega, radikalnega nasveta, kako da bi se dalo toli škodljivo žganjepivstvo odpraviti ali vsaj malo omejiti, še nesem čital nikjer. Vsi nasveti imeli so le jeden in isti namen, namreč koliko dohodkov bodo na ta ali oni način imela dežela ali pa država. Ako je vladi, oziroma našim deželnim poslancem na tem ležeče, da se zlo odpravi, za kar jim bodo še pozni rodovi hvaležni, ne smejo si na prvo mesto staviti vprašanja, koliko več dohodkov bode dežela imela, ako davek, t. j . doklado na žganje od 3 kr. na 10 kr. za liter povišajo. (…)

Slovenski narod, 1. septembra 1885