Ob napovedih, debatah in prerekanjih o drugem tiru Koper–Divača nam je bralec pred časom poslal črno-belo fotografijo iz leta 1947, ob njej pa zgovorno primerjavo o tem, kako samo dogovori za drugi tir tečejo že 15 let, železniško progo Šamac–Sarajevo pa so mladinske delovne brigade zgradile v dobrih sedmih mesecih. Na 240-kilometrski progi je bilo kar devet predorov, 17 mostov in 107 postaj, zato se mu zdi še bolj nepredstavljivo, kako naj bi 27-kilometrski drugi tir z vso napredno tehnologijo gradili več let.
Kljub slabši kakovosti bralčevo fotografijo ponovno objavljamo, saj bo zelo razveselila bralce in bralke, ki so po vojni z udarniškim delom obnavljali Jugoslavijo. Predvsem bo nad fotografijo navdušen zvesti bralec Franc Blatnik, ki nas je nedavno spomnil, da je pred natanko 70 leti železniško progo Šamac–Sarajevo gradila tudi številna 10. ljubljanska mladinska delovna brigada. Sam se ji je pridružil takoj, ko je izpolnil starostni pogoj. Brigadir je želel postati že leto prej, ko so se odpravljati graditi progo Brčko–Banoviči, a so ga zavrnili, ker je bil premlad. Pred poletjem 1947 pa je dopolnil 14 let in je daleč od doma poprijel za delovno orodje.
V vagonih za živino
»Kako zelo so se časi spremenili! Kam danes pošljejo otroka, starega 14 let? In kaj smo takrat sploh imeli? Nič! Mama mi je za s seboj zašila samo eno staro odejo tako, da je bila kot spalna vreča. To je bilo vse, danes pa živimo v takšnem izobilju,« večkrat razmišlja Ljubljančan, ki se je v delovno brigado prijavil v šoli. Kot sin mame samohranilke je bil večinoma prepuščen sam sebi, mamina plača je bila nizka in ni mu preostalo drugega.
Po 70 letih ima Blatnik še vedno v glavi žive slike, kako so mu noge bingljale z živinskega vagona, ko so se iz Ljubljane peljali proti Slavonskemu Brodu. »Vsaki dve, tri postaje je kateri od starejših skočil dol, z vedrom zajel vodo in skočil nazaj gor. Pili smo po zajemalki, jedli pa do dol nič.« Ko so prispeli v vas Janjići, so bile tam že postavljene barake, ločene za dekleta in za fante. Dobro se spomni, da so dva dni spali na slami, nato pa so jo kar naenkrat pospravili. »Zaradi nekih živali,« se nasmeje Blatnik, ki je dobil mesto na vrhu pograda. Vendar ni bilo žimnic, spali so na lesenih deskah, pod glavo pa so si zvili, kar jim je prišlo pod roke.
Deseta ljubljanska brigada je imela nalogo urediti nasip, za kar so potrebovali material iz bližnjega hriba, do proge pa so ga vozili z vagončki. Po delu so imeli kosilo in kakšno uro počitka, popoldne so bili na vrsti krožki in športi. »Enkrat smo se šli kopat v reko Bosno. Iz tramov so prej postavili bazen in pripeljali tri izkušene plavalce, da bi posredovali, če bi koga odneslo,« pripoveduje 84-letnik dobrega spomina.
Pet cigaret na dan
Še eden izmed močnih Blatnikovih spominov iz časa udarniške gradnje proge Šamac–Sarajevo je kajenje. »Raša! Najslabše cigarete, najbolj črn tobak, morali bi jih dobiti pet na dan, ampak seveda jih nismo vedno,« pove sogovornik, ki je kljub rani mladostni v Bosni začel kaditi. Malo zato, ker je bil lačen, malo zato, ker so bile cigarete brezplačne, pravi.
Bil je eden najmlajših brigadirjev, zato v brigadi ni spletel večnih prijateljstev, je pa spoznal svojega dve leti starejšega soimenjaka Franca Blatnika. »Ko je prišla pošta, sva se vedno oglasila oba in skupaj sva odprla vsako pismo, ker ni bilo razvidno, kateremu je namenjeno,« z nasmehom razkrije še en spomin iz dvomesečnega dela v Bosni. Nima nobene fotografije iz tega časa, še vedno pa hrani brigadirsko izkaznico, v katero je naknadno nalepil svojo fotografijo. »Pred tem sem bil bolj skuštran,« oceni upokojenec, ki je večino delovne dobe pridelal v Avtotehni.
Prizor, kako je sredi novembra vlak zapeljal po tirih na progi Šamac–Sarajevo, je videl nekje, po progi pa se je zapeljal veliko let pozneje. Nekoč je moral službeno v Sarajevo, in ker so večkrat prestavili let zaradi megle, se je odločil za vlak. Malo tudi zato, da bi končno videl, kaj so leta 1947 zgradili z lastnimi rokami. Res je bilo težko, a ostali so mu lepi spomini. Eden lepših je tudi tisti, ko so jih za nagrado peljali v Opatijo in so prvič videli morje. Hitro so tekli vanj pomočit prst in si dali kapljico na jezik, saj jih je najbolj mučilo, ali je res slano.
