V prostorski inštalaciji Eppur si (muove) illuminare se je kipar in vizualni umetnik Zoran Srdić Janežič v naslovu poigral s slovitim Galilejevim izrekom »In vendar se vrti…«. Ta simbolizira zanikanje samoumevnosti, umetnik pa je z dvojno »napako« v naslovu (prečrtan »muove« ter narobe zapisana italijanska beseda »illuminare«, pravilno bi bilo »illumina«) samoumevnost še enkrat postavil na kocko. To preizpraševanje samoumevnosti je Srdić razvijal že skozi svoje prejšnje projekte; fasciniran je z mehanizmi, gibanjem in odzivnimi objekti.

Svetloba, del umetne inteligence

Tokrat je prvič neposredno razmišljal o svetlobi, čeprav jo je na neki način začrtal že v projektih Corporis animati (2015) in Konjska moč – poetika gibanja (2016). Njegov »konj« je denimo »svetil« na bioreaktor, ki ga je poganjalo konjsko meso. Fokus je tokrat drugje, zanimala ga je svetloba kot del umetne inteligence; projekt deluje kot zaključena celota, drugače pa del raziskave, ki se bo še nadaljevala.

»Izdelali smo pet stebrov, vsak od njih prek svetlobe razvija neko svojo zaznavo v prostoru. Vsak ima tudi svoje ime, en je recimo agent Mama in je hierarhično višje od preostalih štirih stebrov, njegova naloga pa je, da stebre s pomočjo svetlobe »vleče« nazaj v prostor, kajti stebri se načeloma svetlobi umikajo, zato se znajo slej ali prej umakniti v najtemnejši kot prostora,« pripoveduje umetnik.

Umetna inteligenca omogoča tudi prenašanje znanja med njimi, saj steber s tem, ko nekaj v prostoru zazna, to sporoči tudi drugim. To umetnik udejanji skozi kapitelj na vrhu stebra, ki si ga je zamislil po Plečnikovih predlogah; tako kot je bila pri Plečniku svetloba metafora za znanje, denimo stopnišče v NUK ali svetlobni otočki v tivolskem drevoredu, tudi on razume svetlobo kot komunikatorja, ki poganja znanje.

Veliko stvari pa si je bilo treba v tehnološkem smislu izmisliti na novo, stebri na kolesih namreč ne obstajajo. Sestaviti je bilo treba tudi računalniški program, kako se zaznave prostora preko svetlobe odvijajo. Računalniški programer Matic Potočnik pojasnjuje: »Senzorji se odzivajo na okolico, tako na svetlobo kot bližino; na vrhu stebrov so luči in ko se jim obiskovalec približa, se na določeni bližini ustavijo in se obrnejo v drugo stran.« S tem nastane komunikacija steber-človek.

Del inštalacije je tudi velika bela rokavica s svetlobnimi senzorji, ki si jo obiskovalec nadene in lahko vpliva na gibanje stebrov; lahko jih recimo ustavi, privabi k sebi, na stebrih se prižge luči.

»Za vsem je seveda računalnik, stebri pa imajo neko notranjo inteligenco, na podlagi katere se odločajo, kako se bodo obnašali. Kako se bodo obnašali in komunicirali, pa se vnaprej ne da predvideti,« je še povedal Matic Potočnik.