Vstop v Friderikov stolp starega gradu v Celju marsikoga navdaja z grozo. Že rdeča barva, ki osvetljuje prostor v kleti stolpa, vzbuja nelagoden občutek, slišati je tudi pridušeno glasbo, ki občutek groze še stopnjuje. Ko obiskovalec zagleda vse razstavljene replike mučilnih naprav, ki so zaznamovale čas okrutnega nasilja, ki so ga od 16. pa vse do zadnje četrtine 18. stoletja izvajali nad človeškimi telesi, je cmok v grlu marsikaterega obiskovalca še večji.
Železna oziroma nürnberška devica z bodicami, v katero so zapirali ženske, bodice pa so se pri tem zajedle v njeno golo telo, pa natezalnica, zasliševalski oziroma čarovniški stol, kolo za lomljenje udov, pranger, sekira s tnalom, sramotilne maske, sramotilna piščal in sramotilne gosli so naprave, s katerimi so iz grešnika na vsak način hoteli izvabiti priznanje. Razstavljene so tudi sramotilne železne maske, ki so jih na glavo natikali jezikavim ženskam.
Smrt le za najhujše, za manjše grešnike trpljenje
»Denimo, če je obtoženka, ki so jo golo posadili na čarovniški stol, poln bodic, ki so se zajedle v njeno telo, še naprej vztrajala, da ni čarovnica, je sodišče odredilo ponovno torturo. Priznanje je bilo treba na vsak način izvleči iz nje. To je bila logika sodnih procesov, ki so bili naravnost grozljivi. Uveljavilo se je pač pravilo, da je priznanje zločina kralj vseh dokazov, pravosodje pa je za dosego priznanja uporabljalo skrajno nasilne metode torture,« pripoveduje kustos razstave Andrej Studen.
Za priznanje so torej naredili vse, pravosodje pa se je s pomočjo barbarskih muk ter z ostrim zasliševanjem in raznimi mučilnimi napravami dokopalo do priznanja, saj je obsodba sledila samo po priznanem zločinu. »Čas krvnega kazenskega sodstva so zaznamovale tudi številne okrutne javne usmrtitve. Manjše grešnike in grešnice so javno izpostavili, jih vklepali v klade ali sramotilne gosli, jim nataknili sramotilne maske, jih priklenili k sramotilnemu stebru, zaprli v norčijsko kletko, potapljali v reko, z rezanjem in pohabljanjem delov telesa ter žigosanjem pa so jih za večno zaznamovali in onečastili,« razlaga Studen.
S smrtjo so kaznovali le hujše oziroma najhujše zločine. »Na morišču je potekal pravi teater groze, spektakel, v katerem je v ospredje stopil rabelj, ki je moral usmrtitev opraviti brezhibno, pa naj je šlo za razčetverjenje, strašno strtje človeških udov s kolesom, obešanje, obglavljenje (slednje je bilo še milostno), utopitev ali smrt na grmadi. Nastop krvnika je vedno pozorno spremljala množica, ki je tudi ocenjevala njegovo spretnost, umetnost muk, ki jih je zadal ubogemu grešniku ali grešnici,« nadaljuje Studen.
Obiskovalci imajo vpogled v barbarsko mučenje
Večino razstavljenih mučilnih naprav so nekoč poznali tudi v Celju. »Ohranjeni viri pričajo o preiskovalnih postopkih, izvrševanju sramotilnih kazni, celjskih rabljih, ki so izvrševali smrtne obsodbe. Vse to je botrovalo odločitvi, da v Friderikov stolp umestimo razstavo, ki nas popelje v zgodovino kaznovanja kriminalcev v času od 16. do 18. stoletja. S tem Friderikov stolp kot del grajskega kompleksa z umestitvijo razstave pridobiva dodatno vsebino. S stalno postavitvijo Teatra groze v okolje celjskega gradu želimo obiskovalcem ponuditi vpogled v zgodovino mučilnih in sramotilnih naprav ter jih soočiti z barbarskim fenomenom mučenja,« pove Studen.
Vso razstavo je financiral Zavod Celeia Celje, ki je za odkup eksponatov odštel 16.000 evrov, še šest tisočakov je stala postavitev razstave, ki si jo lahko obiskovalci starega celjskega gradu ogledajo za ceno dnevne vstopnice.