Varnostni svet Združenih narodov je soglasno obsodil torkovo severnokorejsko izstrelitev balističnega izstrelka, ki je preletel severni del Japonske. Vendar ni sprejel dodatnih sankcij proti Severni Koreji. Kim Jong Un pa je torkovo testiranje rakete označil za »prvi korak Korejske ljudske armade v Tihem oceanu in pomemben del predigre, s katero bomo dobili nadzor nad Guamom«. Gre za otok, na katerem je največja ameriška vojaška baza v Tihem oceanu.
Nemoč ZDA
Poudariti velja, da je imel izstrelek, ki bi navsezadnje lahko imel jedrsko glavo, velik psihološki učinek, saj je letel nad deželo, ki je bila – prav v mesecu avgustu (1945) – žrtev dveh atomskih bomb. Japonci pa očitno niso zmožni prestreči takega izstrelka. V resnici je Kim Jong Un postavil pod vprašaj predvsem red (pax America), ki ga na Daljnem vzhodu delajo Američani. Skratka, ZDA niso sposobne varovati svojih zaveznikov. Ponižani ameriški predsednik Donald Trump, ki kljub vsem verbalnim ekscesom na koncu vendarle sledi svojim generalom, je sicer po torkovi izstrelitvi izjavil: »Vse opcije so na mizi.« Toda sam najbrž dobro ve, da vojaška rešitev ne pride v poštev, ker ima Pjongjang jedrsko orožje.
Vloga Kitajske
Sicer tudi Peking ne bi dovolil ameriškega preventivnega napada na Severno Korejo. Kitajska namreč noče imeti Američanov na svojih mejah in se noče obremenjevati s severnokorejskimi begunci. Če pa bi Severna Koreja, ki sicer nima zaupanja v Peking in ga ne posluša, prva napadla, najbrž ne bi imela podpore Pekinga. Kitajska je avgusta zaostrila sankcije proti Severni Koreji, ker ne odobrava provokacij Pjongjanga z balističnimi izstrelki in jedrskimi poskusi. Za Kitajsko namreč ne bi bilo dobro, da bi tudi Južna Koreja in Japonska kot odgovor na severnokorejske provokacije in grožnje razvili jedrsko orožje. A ker Kitajska tudi ni za rušenje te edine stalinistične monarhije, s sankcijami ni šla do konca. Podobno stališče do Pjongjanga kot Kitajska ima tudi druga zelo pomembna soseda Severne Koreje, Rusija.
Peking že dolgo zaman prepričuje Pjongjang, naj gre po kitajski poti, torej naj liberalizira gospodarstvo in ohrani politični monopol partije. Morda je bila Severna Koreja okoli leta 2000 celo pripravljena za te spremembe, a potem je George Bush mlajši Pjongjang uvrstil na os zla in osvojil Irak. Skratka, Kim Jong Un tako kot njegov oče Kim Jong Il razvija jedrsko orožje in raketni program, ker noče doživeti usode Sadama Huseina.
Vojne najbrž ne bo, a…
Preventivne vojne ne bi dovolili niti Japonska in Južna Koreja, ki bi lahko postali žrtvi severnokorejskih povračilnih ukrepov. Že s klasičnim orožjem bi Severna Koreja lahko pobila na stotisoče Južnih Korejcev, saj je Seul samo 60 kilometrov od meje, severnokorejsko topništvo pa je zelo nevarno.
Tudi zaradi drugih razlogov analitiki menijo, da je verjetnost izbruha vojne in jedrskega spopada zelo majhna. Vendar si tudi po sarajevskem atentatu 28. junija 1914 nihče ni mislil, da bi lahko izbruhnila velika evropska vojna. Ker je (bilo lani) veliko severnokorejskih izstrelkov neuspešnih, lahko kateri po naključju pade na kakšno japonsko mesto, kar bi bila lahko iskrica v sodu sodnika, ki ga predstavlja Daljni vzhod. Zlasti če bi se na primer nepredvidljivi Trump nenadoma odločil, da prvi napade, bi se spopad potem lahko zelo hitro razširil na vojno med ZDA in Kitajsko. Skupaj z Japonsko bi se potem v vojni znašle tri gospodarsko najmočnejše države na svetu, kar bi imelo posledice tudi za Evropo.
