Evropsko prvenstvo v Turčiji, Romuniji, Izraelu in na Finskem bo predstavljalo veliko prelomnico v svetu reprezentančne košarke. Bo namreč zadnje, ki bo potekalo na dve leti. Odslej bodo prvenstva stare celine vsaka štiri leta, ob tem pa bo izhodišče za vse reprezentance enako, saj se bodo morale nanj prebiti v kvalifikacijah. Tokratno tekmovanje najboljših evropskih košarkarskih reprezentanc bo že 40. po vrsti in drugo zaporedno, ki bo potekalo v štirih državah. Tovrstna zamisel je luč sveta ugledala pred dvema letoma, ko so bile gostiteljice Francija, Hrvaška, Nemčija in Latvija. Izkazala se je kot uspešna, saj so bile dvorane v skupinskem delu precej bolj zasedene kot pred tem, ko je tekmovanje najboljših košarkarskih reprezentanc gostila le ena država.
Napredovanje v končnico ne bi smelo biti pod vprašajem
Slovenska košarkarska reprezentanca si je nastop na tokratnem evropskem prvenstvu morala prvič po letu 2004 priigrati v kvalifikacijah. Košarkarji selektorja Igorja Kokoškova so poleti lani nalogo opravili z odliko, saj so v skupini z Ukrajino, Bolgarijo in Kosovom ostali neporaženi in tako zasedli prvo mesto. Na evropskem prvenstvu se bodo v skupini A, ki bo v Helsinkih na Finskem, merili proti Poljski, Finski, Grčiji, Islandiji in Franciji. Napredovanje v izločilne boje, ki bodo potekali v Carigradu v Turčiji, ne bi smelo biti pod vprašajem, cilji izbrane vrste pa se tu ne bodo ustavili. Slovenija ima z Goranom Dragićem, Luko Dončićem in Anthonyjem Randolphom udarno trojico, ki bo nosila večino bremena in odgovornosti. A tako kot bo pomembna njihova forma, bo ključen tudi prispevek drugih, med katerimi bodo najbolj pod drobnogledom še Gašper Vidmar, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Edo Murić in Vlatko Čančar.
Slovenija v nasprotju z evropskim prvenstvom 2015 znova spada v krog favoritov za osvojitev odličja, že v skupinskem delu pa se bo pomerila proti dvema velesilama. To sta Francija, ki bo to pot igrala brez upokojenega Tony Parkerja, pa Nicolasa Batuma, Rudyja Goberta, Charlesa Kahudija, Timotheja Luwawuja, Florenta Pietrusa, Fabiena Causeurja in Mickaela Gelabala, ter Grčija, ki bo pogrešala poškodovana Gianisa Antetokunmpa in Kostasa Koufosa ter upokojena Vasilisa Spanulisa in Nikosa Zisisa. Ob njiju med glavne favorite za odličja spadajo še Španija, Srbija, Litva, Slovenija, Hrvaška, Latvija, tudi Črna gora in Turčija... Ljubitelji košarke bodo na evropskem prvenstvu ob že naštetih pogrešali še nekaj odličnih košarkarjev. Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov bodo manjkali denimo Marcin Gortat (Poljska), Andrea Bargnani, Alessandro Gentile, Danilo Gallinari (vsi Italija), Viktor Sanikidze (Gruzija), Domantas Sabonis, Lukas Lekavičius (Litva), Kiril Fesenko (Ukrajina), Jan Vesely, Blake Schilb (oba Češka), Mario Hezonja, Miro Bilan, Damjan Rudež, Ante Tomić, Ante Žižić, Ivica Zubac (vsi Hrvaška), Sergio Llull, Rudy Fernandez, Nikola Mirotić, Serge Ibaka, Felipe Reyes, Victor Claver (vsi Španija), Sergej Karašev, Sergej Monja (oba Rusija), Miloš Teodosić, Stefan Marković, Nikola Jokić, Nemanja Bjelica, Nikola Milutinov, Nemanja Nedović, Nikola Kalinić, Marko Simonović (vsi Srbija), Omer Ašik in Ersan Ilyasova (oba Turčija).
S kolajnami enajst Slovencev
Evropska košarkarska prvenstva imajo sicer zelo bogato tradicijo, saj jih prirejajo že od leta 1935, ko je prvo srečanje najboljših reprezentanc stare celine gostila Švica. Pred drugo svetovno vojno sta bili prvenstvi še v Latviji in Litvi, prvega povojnega je leta 1946 znova gostila Švica, vse od leta 1947 in evropskega prvenstva na Češkoslovaškem pa so si do letos tovrstni dogodki sledili na dve leti.
Omenjena bogata tradicija seveda pomeni, da imajo evropska prvenstva tudi zelo pisano in zanimivo zgodovino. Eno prvih povojnih prvenstev, leta 1949, je bilo tako prvo in edino, ki ga sploh niso organizirali na evropskih tleh. Gostiteljica je bila namreč afriška država Egipt. V tistih časih so na evropskih prvenstvih tudi sicer tu in tam nastopile neevropske reprezentance. Egipt je tako zbral štiri nastope, Libanon dva, Iran in Sirija pa po enega. Daleč najuspešnejši od omenjenih je bil ravno Egipt, ki je leta 1947 osvojil bronasto kolajno, dve leti pozneje pa na domačih tleh celo zlato. A edino evropsko prvenstvo na neevropskih tleh se je hkrati izkazalo za precejšen polom: na njem je nastopilo najmanj reprezentanc (sedem) v zgodovini prvenstev, od tega le štiri evropske (Francija, Grčija, Turčija in Nizozemska).
Že pred tem (1947) je svoj prvi naslov osvojila Sovjetska zveza, ki je naslednja štiri desetletja daleč najbolj zaznamovala dogajanje na evropskem košarkarskem parketu. Do razpada države je namreč na evropskih prvenstvih osvojila kar 21 kolajn, od tega neverjetnih 14 zlatih. Še posebno fascinantna je bila serija med letoma 1957 in 1971, ko so Sovjeti zmago slavili na kar osmih zaporednih prvenstvih. Dve leti pozneje, na prvenstvu leta 1973 v Barceloni, jih je na evropskem vrhu zamenjala Jugoslavija, ki je s tem osvojila svoj prvi naslov v zgodovini in je zmagala tudi na naslednjih dveh prvenstvih, skupno pa je do leta 1991 pospravila v žep 13 odličij (po 5 zlatih in srebrnih ter 3 bronasta), s čimer je z naskokom druga najuspešnejša reprezentanca v zgodovini evropskih prvenstev. To pa tudi pomeni, da sta najuspešnejši udeleženki prvenstev stare celine državi, ki ne obstajata več.
Dogajanje na evropskih prvenstvih so še v času skupne države zaznamovali tudi slovenski košarkarji. V dresu reprezentance Jugoslavije jih je kolajne osvojilo 11, in sicer Ivo Daneu (3 srebrne in bronasto), Vital Eiselt (2 srebrni), Marjan Kandus (srebrno), Miha Lokar (srebrno), Emil Logar (bronasto), Borut Bassin (srebrno in bronasto), Aljoša Žorga (srebrno), Vinko Jelovac (3 zlate in 2 srebrni), Joško Papič (zlato), Peter Vilfan (srebrno in bronasto) in Jure Zdovc (2 zlati). Odkar košarkarska reprezentanca brani barve samostojne države Slovenije, je ta nastopila prav na vseh prvenstvih. Na uvodnih so tekmovanja zapuščali že po prvem delu, prvi preboj jim je uspel leta 2005, ko se je pod vodstvom selektorja Aleša Pipana Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo, najvišje pa je segla štiri leta pozneje pod vodstvom Jureta Zdovca, ko je nesrečno ostala brez kolajne in zasedla četrto mesto. Ne glede na vse so bile želje vselej večje, z nekaterimi zvenečimi imeni, ki so nosila slovenski dres, bi po mnenju mnogih reprezentanca v preteklosti že morala poseči tudi po kakšni kolajni.
