Septembra policijske statistike s sicer razmeroma skromnimi številkami pri medvrstniškem nasilju poskočijo. Lani so tako na policiji po besedah dr. Simona Slokana iz sektorja splošne policije v upravi uniformirane policije na generalni policijski upravi v prvem mesecu po začetku pouka obravnavali vsaj 30 primerov medvrstniškega nasilja, med njimi tudi primere tako imenovanega »fazaniranja«, ki si ga dijaki prvih letnikov niso želeli.
Za nasilje gre, kadar si žrtev dejanja ne želi
Pogosto kruti obredi, s katerimi se dijaki višjih letnikov znašajo nad novimi dijaki, se v zadnjih letih s šol selijo na ulice in trge. Tam jih bodo tudi letos policisti, če jih bodo opazili, ustrezno sankcionirali. »Treba pa je vedeti, da gre za prekršek le takrat, kadar se tisti, ki je udeležen v obredih, ki jih izvajajo vrstniki, počuti ponižan in si tega ne želi,« opozarja Slokan in dodaja, da to velja tudi za druge oblike nasilja. Med njimi na primer našteva žaljenje po spletu in družbenih omrežjih, izključevanje iz vrstniške skupine zaradi osebnostnih ali telesnih značilnosti in podobno. »Vsi, ki imamo v življenju otrok in mladih pomembno vlogo, moramo vsako obliko medvrstniškega nasilja označiti za neprimerno in jo obsoditi na najširši možni ravni,« zato opozarja.
O pojavnosti medvrstniškega nasilja pričajo tudi klici otrok in mladostnikov na zaupni telefon TOM, ki deluje pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Ta zaradi nasilja nad otroki in mladostniki vsak dan zazvoni vsaj trikrat. V povprečju en klic na dan opravi otrok ali mladostnik, ki je žrtev medvrstniškega nasilja, pravi vodja programa zaupnega telefona Zdenka Švaljek. Raziskava PISA iz leta 2015 je sicer pokazala, da Slovenija po pogostosti tovrstnega nasilja ne odstopa od povprečja držav OECD, navaja dr. Mojca Štraus iz urada za razvoj izobraževanja pri ministrstvu za izobraževanje. »Vendar pa takšna raziskava ne pove, da medvrstniško nasilje vpliva tudi na druga področja otrokovega življenja oziroma na njegovo zadovoljstvo z življenjem,« dodaja Štrausova in poudarja, da nasilje nikakor ni izolirano dogajanje v življenju otroka.
Ukrepi šol so različni
Na ministrstvu za izobraževanje sicer obsojajo vsako nasilje nad otroki, med otroki in nad strokovnim osebjem v šolah. Skupaj z Zavodom RS za šolstvo so pripravili tudi protokole, po katerih se šole lahko ravnajo, ko se srečajo z različnimi oblikami nasilja, tudi medvrstniškega. A o odzivih veliko povedo tudi otroci, ki pokličejo na zaupni telefon. »Ponekod se zadeva zelo hitro reši, ponekod pa traja dlje, saj se zaposleni v šoli ne želijo soočiti s storilci ali njihovimi starši,« opisuje Švaljekova. Po njenem mnenju bi bilo poleg obstoječih protokolov treba predstavljati primere, ki so jih šole ustrezno rešile, da bi jih povzele tudi druge šole.
Pomembno vlogo pri omejevanju medvrstniškega nasilja pa ima tudi družina žrtve, meni mag. Lea Javornik Novak z direktorata za družino pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. »Starši soustvarjajo zaupanja vredno okolje, varno okolje. Dolžni so ukrepati, kadar jim otrok pove, da je doživel nasilje.« Lani so na ministrstvu v novelo zakona o nasilju v družini vključili prepoved fizičnega kaznovanja otrok. »Otroci so ogledalo družbe. Lahko jih grajamo, vendar se moramo zavedati, da starši s svojim zgledom vlečemo, otroci pa nas posnemajo. Vsi smo v različnih družbenih vlogah in pred nasiljem si nikoli ne smemo zatiskati oči.« To pa po novem omogoča tudi zakonodaja s področja nasilja v družini, saj po njenih besedah obveznost sporočanja o opaženih posledicah nasilja širi z zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih delavcev še na vse druge, ki so v stiku z otrokom – na športne trenerje, kulturne delavce in druge. Na ministrstvu za izobraževanje pa bodo po besedah Štrausove, če se bo to na področju preprečevanja nasilja izkazalo za potrebno, spremenili tudi šolsko zakonodajo. Mnenja in predloge bodo zbirali tudi na posebni mednarodni konferenci, ki jo pripravljajo.
