»Kulturniška zbornica Slovenije je odmrla in se razglasila za neobstoječo,« je ob predstavitvi predloga Nacionalnega programa za kulturo omenil kulturni minister Anton Peršak in napovedal prenos njenih nalog na strokovna društva. Toda predsednik Kulturniške zbornice Slovenije (KZS) Janez Kromar se s trditvijo o »samoukinitvi« ne strinja: zbornica bi lahko prenehala obstajati le v primeru, če bi se tako odločila njena skupščina, vendar tovrstnega sklepa ni nikoli sprejela. »Tudi zato ne, ker se že dolgo ni sestala,« prizna Kromar, a vseeno trdi, da KZS deluje kot običajno.
Molčeča partnerica za dialog
Zbornica naj bi spremljala in ocenjevala vpliv kulturne politike, dajala mnenje k Nacionalnemu programu za kulturo, obravnavala predloge zakonov in predpisov s področja kulture ter dajala različne pobude in predloge, toda v praksi njenega delovanja ni bilo zaznati, zaradi česar je bila že večkrat deležna očitkov. »Zbornica nikoli ni zaživela na način, kot si je ob ustanovitvi predstavljal zakonodajalec,« komentirajo na ministrstvu. »V preteklosti smo jo večkrat pozvali, naj preoblikuje svoje delovanje, da bo lahko izvajala predvidene naloge, toda izkazalo se je, da zaradi izjemno različnih dejavnosti na področju kulture ni dejanskega interesa za njen obstoj.«
Pobude za ustanovitev kulturniške zbornice segajo v leto 1992, ko so zamisel podprli številna društva in posamezniki, ki so ugotavljali, da so v novem sistemu strokovna združenja izgubila vsako vlogo pri oblikovanju kulturne politike. Zbornica naj bi tako ponudila prostor za iskanje strokovnih rešitev in njihovo posredovanje politiki; bila naj bi nekakšna dialoška partnerica ministrstva za kulturo. Leta 1996 je bila tudi res ustanovljena, vendar svojega namena ni nikoli zares opravljala, četudi je vanjo včlanjenih okoli dvajset stanovskih društev. Med večjimi je izjema le Društvo slovenskih pisateljev, ki v zbornico ni želelo vstopiti zaradi prepričanja, da ta ne meri na krepitev glasu posameznih društev, temveč predvsem na njihovo nevtralizacijo.
Brez podpore, brez moči
Kromar sicer ne zanika, da delovanje zbornice ni na ustrezni ravni, zlasti zaradi pomanjkanja zanimanja med člani, vendar del razlogov pripisuje tudi temu, da je bila zbornica ves čas v napoto ministrstvu, kjer si niso želeli močnega sogovornika iz civilne družbe. »Večina ministrov je zbornico razumela kot potencialno motnjo in tako so se do nje tudi obnašali; nikoli nismo dobivali bolj otipljive finančne podpore, s katero bi lahko nadgradili svoje delo.« Zbornica od ministrstva v povprečju prejme dobrih deset tisočakov na leto, s čimer pokrijejo osnovne stroške. »Vseskozi delamo volontersko. Nikoli nismo imeli nobenega zaposlenega, nimamo svojih prostorov.« Gostujejo v prostorih Festivala Ljubljana.
Trdi, da zbornica kljub temu izvaja vse, kar ji nalaga zakon – med drugim predlaga svoje predstavnike v svete javnih zavodov in razne komisije. (Zbornici se je spomladi pripetil spodrsljaj, ko je za člana v komisijo za izbiranje umetniškega direktorja Festivala Borštnikovo srečanje imenovala Toneta Partljiča, ne da bi ga s tem seznanila; dogodek je bil povod za spremembo sestave omenjene komisije.) Morda se zdi vprašljivo, da organizacija, katere obstoj je napol fantomski, ohranja tolikšen vpliv v sestavi različnih organov, toda Kromar poudarja, da pri imenovanjih dosledno upoštevajo mnenje stroke. »Običajna praksa je, da se za predlog obrnemo na člane, torej na strokovna združenja z nekega področja.«
To pa se utegne spremeniti: predlog Nacionalnega programa za kulturo namreč predvideva prenos dela nalog zbornice na reprezentativna stanovska združenja s posameznih umetnostnih področij. »Za to bo seveda potrebna predhodna sprememba zakonodaje ter nato tudi podzakonskih predpisov in aktov o ustanovitvi,« povedo na ministrstvu. »Toda s tem se uvaja zgolj to, kar se je v praksi dogajalo že doslej.« Vendar niso vsi mnenja, da je ustanova te vrste nepotrebna; vprašanje je bolj, kako in čemu bi bila oblikovana. Društvo Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce v kulturi, je na primer že pred več leti predlagalo prestrukturiranje zbornice v raziskovalno ustanovo za preučevanje in monitoring kulturnih politik.
