Po avtorjevi logiki bi lahko prav vsako združenje, društvo ali politično stranko imenovali skupina za pritisk. Avtor nadalje igra na splošno javno mnenje, ki so ga tuje banke gradile vse od leta 2015, namreč, da so posojilojemalci v frankih špekulanti, in poskuša sugerirati, da je zaradi špekulantov narobe sprejeti zakon za vse. Usmerjanje na individualne tožbe je želja bank, ki se zavedajo, da so ljudi že toliko »oglodale«, da ti nimajo sredstev za vložitev tožbe.

Ampak vrnimo se k špekulantom: zgodba se je začela s tujimi bankami, ki so po prihodu na slovenski trg potrebovale atraktiven produkt, po možnosti tak, da atraktivnost ne bo vplivala na donos produkta. Kredit v frankih je bil idealen: na prvi pogled ugoden, na dolgi rok pa z izjemnimi prihodki. Kdor koli danes govori o posojilojemalcih kot špekulantih, ne pozna finančnega trga (ali pa s tem želi podpreti kak svoj argument). Špekuliranje na finančnih trgih se nikoli ne dela s krediti, saj je to predrago in preveč tvegano (ni se mogoče hitro umakniti). To, da se je ob najetju kdo pohvalil, kako ugoden kredit je vzel v frankih, še ne pomeni, da je špekuliral, pomeni pač, da je resnično verjel v to, kar mu je banka prodala.

Ko avtor omenja francoski primer, bi morda omenil še, da tam kazensko preganjajo vodilne v banki BNP Paribas, ker so zavestno ponujali toksičen kredit. Sodb je dovolj po vsej Evropi. Zakaj potem država ne bi rešila problema sistemsko, če je nastal s sistemskim zavajanjem tujih bank?

Matjaž Sušnik, Ruše