»Jamarstvo je izrazito neindividualna dejavnost, sam v podzemlju ne moreš nič narediti,« je dejal jamarski inštruktor in vodja izobraževanja pri Jamarski reševalni službi Slovenije Damijan Šinigoj ob vprašanju, kakšen je namen nedavnega tridnevnega jamarskega tabora v Kočevskem rogu. Dolenjski ljubitelji podzemlja so nadgrajevali znanje v merjenju in risanju jam, utrjevali veščine ob morebitni nesreči v jami in se navsezadnje družili. V katastru jam pri Jamarski zvezi Slovenije je evidentiranih, izmerjenih, izrisanih skoraj 13.000 jam, med njimi tudi najgloblja dolenjska jama Čaganka. Nazadnje so ji izmerili 448 metrov globine in 1800 metrov dolžine. Dolenjski jamarji pravijo, da pri tem zagotovo ne bo ostalo. Glavno gibalo raziskovanja Čaganke je bil prav Šinigoj. »Slovenija je preluknjana kot švicarski sir, le v Prekmurju ni jam,« pravi. Svoje pripravnike rad povabi na kavo kakšnih 200 metrov pod površje.
V petnajstih letih »aktivnega lazenja po podzemlju«, kot sami pravite, se je najbrž nabralo ogromno izkušenj. Katera je pustila tisti neizbrisen pečat?Če človek jamarstvo dobesedno živi, je težko izpostaviti kakšno izkušnjo, jih je preveč. No, morda kakšno uspešno reševanje, ko pomagaš človeku ali živali. To se ti še posebej vtisne v spomin.
Maja letos ste bili vodja intervencije pri reševanju ženske, ki je padla v 25 metrov globoko jamo v okolici Črnomlja. Kako je torej z dostopom do teh jam? Bi morali biti posebej označeni, zavarovani?Po mojem mnenju ne. Jam je enostavno preveč, da bi vse vhode zaščitili. Pa četudi bi jih, bi ljudje morda dobili še več poguma, da bi silili na rob, ker bi imeli lažen občutek varnosti. Nekaj previdnosti in pozornosti ter gledanje pod noge, pa se nesreči z lahkoto izogneš.
Jamarski klub Novo mesto je bil ustanovljen leta 1962. Velja za enega najaktivnejših slovenskih klubov. Po čem se to meri?Po jamarskih akcijah, čiščenju jam, raziskovanju, risanju načrtov, izobraževanju… Do konca avgusta smo imeli v našem klubu že krepko prek 200 različnih akcij, kar, če vemo, da gre za prostovoljno in prostočasno dejavnost, absolutno ni malo. Najbolj smo ponosni na več kot 100 kubičnih metrov odpadkov, ki smo jih v minulih dveh letih potegnili iz štirih onesnaženih jam in so zdaj čiste.
Prav nedavno smo poročali o onesnaženju brezna pri Kostanjevici na Krki, kjer so jamarji naleteli na več vreč s klavniškimi odpadki živali. Kako pogosto naletite na takšne »najdbe«?Moram priznati, da je novih onesnaženj vse manj, ljudje so le bolj ozaveščeni. V jamah se večinoma znajdejo prav ostanki kakšnih živali, ki so plod divjega lova ali česa podobnega.
Kako pogosto čistite jame? Ponekod bi bilo najbrž čiščenje tudi nevarno ali pa se vendarle lotite vseh jam? Koliko je po vaših ocenah onesnaženih jam na območju jugovzhodne Slovenije?Predlani smo v projektu Life Kočevsko naredili popis onesnaženosti jam na našem koncu in rezultat je porazen. Res gre za stare grehe, a kljub temu. To pomeni, da voda, ki se steka v podzemlje, teče prek teh odpadkov in s sabo spira nevarne snovi, ker pa kraško podzemlje nima prav nobenih čistilnih zmožnosti, te zadeve prej ali slej končajo v zajetjih pitne vode. Jamarji čistimo seveda brezplačno in prostovoljno, kar pa še ne pomeni, da je čiščenje zastonj. Dobimo nekaj denarja za akcijo, a ko plačaš stroj, s pomočjo katerega dviguješ odpadke iz jame, pa opremo, ki se uniči, pa hrano, prevoz in kar je še tega, ne ostane kaj dosti. No, ostane za kakšno vrv, opremo za raziskovanje, pa občutek, da si nekaj dobrega naredil, to je največ vredno. V teh čistilnih akcijah je ogromno dobre volje in smeha, prav izurili smo se že v čiščenju in nam gre prav dobro od rok. Se pa v jamah najdejo tudi ostanki neeksplodiranih ubojnih sredstev predvsem iz druge svetovne vojne, teh se ne dotikamo, takrat pokličemo profesionalce.
