Nemara bodo v roke prijeli tudi njegovo zadnjo pesniško zbirko Frekvence votlih prostorov, ki jo v primerjavi s prejšnjima dvema zaznamuje še bolj brezkompromisna družbena kritičnost. Odraža se tudi v drznem, mestoma grobem jezikovnem izrazu. »Zbirka je imela tudi ljubezenski cikel, a sem ga tik pred oddajo v tisk odstranil, ni se mi zdelo, da spada zraven. Nisem obseden s tem, da mora biti objavljeno vse, kar sem napisal,« pojasnjuje.
Vaš pesniški postopek je montaža, kombiniranje na videz prostih asociacij. Je to povezano z vašo službo, na televiziji namreč delate kot montažer slike in zvoka?Pred zbirko Razporeditve se je moje delo morda bolj odražalo v vsebini mojih pesmi, zdaj pa se tudi formalno. Uporabljam tehnike klasične montaže z vrivanjem vmesnih oziroma premostitvenih kadrov, ki gledalcu olajšajo prehod med dvema prizoroma; pri meni lahko premostitveni kader nastopa v obliki ene besede ali verza. V službi sicer najraje delam s cutom, z rezom, torej brez vmesnih tranzicij med kadri. Od tod tudi določene besede v pesmih, ki zarežejo in presekajo eno stran zbirke z drugo.
Frekvence so zbirka z močno družbenokritično ostjo, v njej poteka boj tako za pravice žensk in beguncev kot za sistemske družbene spremembe. Ima poezija danes še moč, da ji kaj takega uspe?To me niti najmanj ne zanima, pomembno mi je zapisovanje časa. V vseh svojih zbirkah se osredotočam na rajo, na večino, ki je zelo pasivna, a ko laja, misliš, da vre od energije. Osmega februarja 2013 se je zbrala na ulicah Ljubljane in ne moremo reči, da je takrat nastopilo 20.000 zelo usmerjenih aktivistov in predstavnikov družbenih gibanj, ker je Slovenija za tako količino ljudi premajhna. Takrat se je to množico dalo mobilizirati, potem pa je politika postavila trojanskega konja v obliki mandatarke Alenke Bratušek, da bi to gibanje nevtralizirala, kar ji je tudi uspelo.
Imam kup kolegov, ki tako kot jaz delajo v dnevnoinformativnem programu, pa jih te vsebine ne vznemirjajo, mene pa tovrstno dnevno dogajanje ne more pustiti hladnega. Neposredno se torej v svoji poeziji ne navezujem na oblast, oblast je samo posledica tega prostega teka. Nagovarjam tiste, ki imajo moč in bi jo lahko pokazali, a le v primeru, da bi se združili. In tu imam v mislih tudi samega sebe.
V primerjavi s prejšnjimi zbirkami se zdi, da se v Frekvencah akcija iz zunanjosti seli v notranjost lirskega subjekta. Je to znak svojevrstne resigniranosti?To je samo neki drug govor, govor iz drugega telesa kot v prejšnjih zbirkah. Frekvence so večinoma nastajale v Mariboru in so bile navdahnjene z mariborskim načinom preživetja, ki je drugačen kot v Ljubljani. Navdahnjene so bile z zgodbami prijaznega, preprostega malega človeka iz okolja, kjer je nastal propad izjemne industrije. Po drugi strani pa so se prav tam razcvetele različne družbene pobude, denimo stanovanjske, živilske in delavske zadruge, ki v drugih delih Slovenije niso tako zaživele. Zaradi specifične družbene situacije so bili prisiljeni v to, da postanejo pionirji novega družbenega reda, ki smo ga na neki način poznali že prej, a se spet uveljavlja, ker smo ugotovili, da morda obstaja kot alternativa.
Politiki očetje – mater še dolgo ne bo – so nas učili, da alternative ni. Ko smo šli leta 2004 v Evropsko unijo in v Nato, so nas učili, da alternative ni. A alternativa je že to, da zgolj ostanemo samostojna država, ki se nikamor ne integrira. Sem prepričan pacifist in ne maram orožja, zato ne morem verjeti, da se je država, ki je imela v osemdesetih letih izredno močno civilno iniciativo – ne zgolj ugovora vesti v zvezi z vojaščino, ampak tudi zelo močne nastavke za razorožitev Slovenije –, izrodila v družbo, ki hoče biti militantna. Moja poetika je zrasla iz nestrinjanja s trditvijo, da alternative ni.
Je vaša zadnja zbirka tudi obračun z velikimi imeni slovenske poezije, ki so – kot denimo Šalamun – ob mnogih drugih vplivali tudi na vas?Pesem šalamun je mrtev pika konec debate je pesem proti, nikomur ni posvečena. Neposvečena je njegovim malikovalcem, tistim, ki so nanj gledali kot na božanstvo in so nekritično požirali njegovo delo, zdaj pa tulijo, da je po njegovi smrti poezija zašla v temen predor brez izhoda, kot je izjavil Aleš Šteger. Grozno je, da iz lastne prizadetosti ali izgube na javni prireditvi ob počastitvi življenja in dela Tomaža Šalamuna rečeš kaj takega, ko pa vendar pesniško prizorišče brsti od glasov, ki so izjemni, predvsem pa bodo izjemni še postali, ker so zdaj še mladi in se razvijajo. Če bi čutil, da sem globoko prizadet, si sploh ne bi upal govoriti, kaj šele izjavljati neumnosti.
Vaš jezik je tokrat še surovejši in neposrednejši pa tudi sami pravite, da so Frekvence namenjene glasnemu hitremu branju. Še verjamete v oralno izročilo pesništva?Pesmi izhajajo iz moje notranjosti, ki je punkerska. Punk me je presunil, ker je zmožen neposrednosti, čeprav nismo vedno sposobni povedati tega, kar mislimo. Zbirka je narejena kot surovina, jeklo je, ki je predelano do velikih palic, ni pa preoblikovano v orodje, to mora vsak bralec narediti po svoje. Pri poeziji me vznemirja prav to, da avtor naredi polizdelek, končnega pa njegov bralec.
To, da je pesem napisana, je namreč le prehod v njeno končanost, sploh če je natisnjena v knjigi in je torej namenjena vsaj dvesto ljudem. Če jo nekdo pove tridesetkrat, je tridesetič končana na neki drug način. Je pa zato izmuzljiva, kot pri ustnih novicah lahko iz nje na koncu nastane nekaj čisto drugega.
Na kakšen način so vključene risbe Gaje Naje Rojec?Najprej sem imel v načrtu fotografije, nato je Gaja Naja Rojec potovala po Romuniji in z ilustracijami naredila prerez svojega dojemanja te družbe, zato so risbe zelo intimne. Če knjigi na eni strani umanjka cikel ljubezenskih pesmi, potem prehod v malo bolj intimen svet ponazarjajo te ilustracije. Izbrisane in zabrisane so, presekane s črnino, nedokončane, kot je nedokončana večina teh pesmi. Njihovi konci so razprti.
