V začetku 80. let sta se neodvisno drug od drugega koreografinja Anna Theresa de Keersmaeker in filozof Umberto Eco znašla pred podobnim vprašanjem: kako imenovati nekaj, kar je ravnokar nastalo? Kako dati ime plesni skupini in kako dati naslov prvemu romanu? De Keersmaekerjeva je imela za sabo dve uspešni predstavi in napočil je trenutek za ustvarjanje plesne skupine in institucionalne strukture, ki bi skrbela za njeno umetniško produkcijo (temu bi mi danes rekli nevladna organizacija na področju kulture in umetnosti). Med pripravo prijave za subvencioniranje projektov so se v zadnjem hipu morali odločiti za ime skupine. »Nekdo je rekel, da je 'Rosas' dobro ime, ker vsebuje 'o' in 'a', kot na primer Kodak, Coca-Cola ali Polaroid,« se spominja de Keersmaekerjeva in dodaja, da so to ime izbrali, ker ima veliko pomenov (med drugimi akuzativ množine besede »rosa« v latinščini; ime španskega kraja in argentinskega diktatorja iz 19. stoletja Juana Manuela de Rosasa…). »Najpomembnejši razlog pa je bil, da se ime nanaša na ženske, saj je Rosa žensko ime. V naslovu predstave, ki sem jo takrat pripravljala (Rosas plešejo Rosas), smo s ponovitvijo besede Rosas vpisale, da plešemo sebe.«
Umberto Eco je zapisal, da je svojemu prvemu romanu hotel dati »popolnoma nevtralno ime«. Kakšnih deset naslovov, ki jih je imel pripravljenih, je dal v presojo prijateljem in tem je najbolj prepričljivo deloval naslov »Ime rože«. V čem naj bi bila nevtralnost tega naslova? V »vrtnici«, ki naj bi bila nosilka množice pomenov, kot nas opozarja Anne Teresa de Keersmaeker? Ali v neki popolnoma nasprotni »vrtnici«, ki naj bi bila vrtnica in nič drugega, če sledimo Gertrude Stein in njenemu znamenitemu verzu »Rose is a rose is a rose« (Vrtnica je vrtnica je vrtnica)? Je vrtnica ime, ki ga lahko brez težav sprejmemo v vseh jezikih, ki na sebi ne nosi ničesar spornega, ambivalentnega, ideološko pogojevanega? Je nevtralnost v popolni arbitrarnosti imena »vrtnica«, saj bi to, čemur rečemo vrtnica, enako sladko dišalo tudi pod kakšnim drugim imenom in bi bil roman Ime rože enako dobro sprejet pod drugačnim naslovom? Je vrtnica življenje, kot nam sporoča psevdonim Marcela Duchampa Rrose Sélavy? Ali pa boj na življenje in smrt? Jorkširci in Lankasterji niso šli v vojno v 15. stoletju zaradi rož, a je njihov spopad vseeno dobil ime po vrtnicah, ki sta jih strani v spopadu imeli kot svoj simbol: bela (York) in rdeča (Lancaster).
Najbrž je »nevtralnost« naslova Ime rože ravno v tem, da Eco ob besedi »vrtnica« postavi še besedo »ime«. Poznavalci vrtnic bi rekli, seveda je treba vrtnici dati ime, saj imamo več kot deset tisoč sort, med njimi tudi dve avtentični slovenski, ki ju je vzgojil – in po Prešernu in Trubarju poimenoval – Matjaž Kmecl, slovenist, literarni zgodovinar in teoretik, pisatelj in kulturni minister. A Eco doda »ime« vrtnici ravno zato, da poudari imenskost, besednost vrtnice, vrtnice, ki ima poleg barve, podobe, vonja in drugi lastnosti očitno tudi posebno razmerje z osebnim imenom.
Zakaj je Julija vrtnico in njen vonj vzela kot primer v navezavi z imenom? Julija ve, da je njena zahteva, da si Romeo spremeni ime, nemogoča, in najbrž ravno zaradi tega omeni vrtnico in njen vonj. Si predstavljate sodobno gledališko uprizoritev, v kateri bi Romeo, emancipirani sodobni posameznik, odšel na upravno enoto in si spremenil ime v, na primer, »Janez« ali »Gianni«? In veselo priskakljal nazaj k Juliji z novo osebno izkaznico ter pritrdil njeni tezi, da še vedno enako sladko diši? Si predstavljate prizor poroke, na kateri bi bila navzoča samo Julijina družina, ker bi Romeova spremembo imena razumela kot odrekanje lastni družini?
Cankarju vrtnice niso pretirano sladko dišale in je Julijo tako prevedel: »Nič manj bi ne dišala roža, če bi je rože ne imenovali.« Slovenščina je eden redkih evropskih jezikov, ki se je odpovedala staroperzijsko-grško-latinskemu poreklu besede in je rožo preimenovala v vrtnico; in ja, v slovenščini lahko pritrdimo Juliji (tokrat v Jesihovem prevodu) in rečemo, da bi »roža« pod imenom »vrtnica« enako sladko dišala: »Čemur se reče vrtnica, enako sladko z drugim imenom bi dišalo.«
Po moji izkušnji z vrtnicami brez vonja lahko dam prav Cankarju – nobena roža ne more dišati manj. A če prav nič ne diši, naj ima roža vsaj ime. In če roža ne bo dišala po vrtnici, naj vsaj diši po Trubarju, Prešernu, Perestrojki, Generalu Kleberju, Oktoberfestu ali Boljšemu jutri!
