Sliši se komično, da so se nedavno vojaki dveh jedrskih sil, Indije in Kitajske, na sporni meji ob jezeru Pangong več kot 4300 metrov visoko na tibetanski planoti zahodno od Himalaje, ki v veliki meri loči obe veliki državi, spopadli s kamenjem in palicami. Zadevo so kmalu umirili in obe vojski sta se umaknili na izhodiščna položaja. Smrtnih žrtev ni bilo. »Takšne stvari se dogajajo vsako poletje, a tokrat so trajale malce dlje in bilo je huje kot prejšnja leta, vendar tudi tokrat ni nobena stran uporabila orožja,« so za AFP povedali s policije v zvezni državi Kašmir na severu Indije, kamor sodi indijski del jezera Pangong. Že od leta 1975 v številnih incidentih na meji, ki je dediščina kolonializma, ni bilo smrtnih žrtev.
Obojestranskega nacionalizma ne gre podcenjevati
Junija je prišlo tisoč kilometrov bolj jugovzhodno do obmejnega incidenta, ker so Kitajci gradili cesto na ozemlju Butana, ki ga brani Indija. Indijski vojaki so posredovali in preprečili Kitajcem nadaljnjo gradnjo ceste. V Pekingu so zato obtožili Indijo, da je vdrla na kitajsko ozemlje, in zahtevali od New Delhija, da pred začetkom pogajanj umakne svoje sile. Indija je zahtevala hkratni umik obeh vojsk. Za Kitajsko, ki še vedno vztraja pri svojem, bi bilo to ozemlje v zahodnem Butanu zelo pomembno, ker bi tako dobila nadzor nad tako imenovanim piščančjim vratom, ki povezuje severovzhodne zvezne države z ostalo Indijo. V Arunačal Pradešu, ki je ena od teh severovzhodnih zveznih držav, je sicer leta 1962 prišlo do kratkotrajne vojne med Kitajsko in Indijo, s katero je Peking hotel predvsem posvariti New Delhi pred vmešavanjem v Tibet. Danes Kitajska grozi Indiji z novo takšno vojno, če ne bo popustila pri obmejnih vprašanjih. Vendar gre najbrž le za grožnje, saj državi intenzivno sodelujeta z izmenjavo blaga. Vsekakor ne bi bilo dobro podcenjevati vse večje samozavesti obeh držav in vse večjega nacionalizma, tako da bi lahko kdo njune spore primerjal s pričkanjem evropskih imperialističnih sil pred 1. svetovno vojno, v katerih se je načrtno spodbujal nacionalizem in šovinizem. V ozadju zadnjih incidentov na nerešeni meji med Indijo in Kitajsko, kjer vlada pat pozicija, so veliko hujše napetosti med obema velikima državama. Dolgo sta se, ločeni s Himalajo in drugimi visokimi gorami, lahko ignorirali. Toda v zadnjem desetletju je kitajska zunanja politika vse bolj aktivna, v zadnjih petih letih tudi s projektom novih svilnih cest, s katerimi je še posebej prizadela regionalne koristi Indije in jo tako rekoč obkolila. Indija je poleg ZDA in Japonske edina večja država, ki v ta megaprojekt ni vključena.
Kitajsko snubljenje indijskih sosed
Indija je občutljiva predvsem na to, da si Kitajska s svojo gospodarsko premočjo in novimi svilnimi potmi podreja nekatere njene sosede. Še posebej so v New Delhiju jezni zaradi vse tesnejšega povezovanja med Kitajsko in Pakistanom, velikim nasprotnikom Indije, tudi zaradi islamskega Kašmirja, ki ga je ob neodvisnosti leta 1947 dobila Indija. Že pred več desetletji naj bi prav Kitajska pomagala Pakistanu razviti jedrsko orožje. V zadnjih desetih letih se je Kitajska z naložbami, gospodarsko pomočjo in trgovino zbližala z drugimi indijskimi sosedami, in sicer z Bangladešem, Šrilanko in Nepalom.
Pekingu pa ni uspelo izboljšati odnosov z budističnim kraljestvom Butan, ki je bil vedno solidaren s kulturno sorodnim Tibetom. Sploh je Butan precej podrejen Indiji, gospodarsko in vojaško. Kitajska pa tudi z Butanom, za katerim torej stoji Indija, še ni rešila obmejnih vprašanj.
V New Delhiju nekateri jastrebi, ki računajo na podporo Washingtona, menijo, da je zdaj prišel trenutek za zaustavitev Kitajske. Proti novim svilnim potem sta lani jeseni Japonska in Indija začeli projekt azijsko-afriškega koridorja gospodarske rasti, s katerim poskušata med drugim vsaj upočasniti izjemno hitro večanje kitajske trgovine z afriškimi državami.
