Ko prosilci za azil v Nemčiji prebrodijo vso birokracijo na Zveznem uradu za migracije in begunce in ko jim uspe najti streho nad glavo zunaj začasnih nastanitvenih centrov, se zanje delo pravzaprav šele začne. Ključen korak v integraciji v družbo je najti službo in ta korak je precej zahtevnejši, kot bi morda lahko sklepali po dejstvu, da v Nemčiji že primanjkuje delovne sile.
S tega vidika ima okoli 1,2 milijona beguncev in migrantov, ki so se v državo zatekli v letih 2015 in 2016, zagotovo srečo. Nemčija dosega rekordno nizko brezposelnost in število prostih delovnih mest presega ponudbo med iskalci zaposlitve. A kljub temu imajo begunci precejšnje težave pri iskanju dela.
Po zadnjih dostopnih podatkih se jih je do konca leta 2016 uspelo zaposliti vsega nekaj deset tisoč; po nekaterih ocenah okoli 40.000. Dolgoročne raziskave kažejo, da delež zaposlenih med begunci narašča precej počasi. Med tistimi, ki so v Nemčijo prišli v letu 2014, jih je bilo konec lanskega leta zaposlenih 22 odstotkov, med tistimi, ki so prišli leta 2015 ali v začetku leta 2016 pa 14 odstotkov. Trenutno je na zavodu za zaposlovanje med vsemi iskalci zaposlitve devet odstotkov beguncev in migrantov, kažejo uradni podatki.
Težave zaradi jezika in nejasnega statusa
Razlogov za počasno vključevanje na trg dela je več in dva ključna med njimi sta neznanje jezika in nejasen status mnogih prosilcev za azil. Vse več delodajalcev se vključuje v programe usposabljanja in zaposlovanja beguncev in migrantov, a pogosto le s težavo zaposlujejo, saj je precejšen del iskalcev zaposlitve dobilo le začasna, enoletna dovoljenja za bivanje. Delodajalci se bojijo, da bodo tako v delavce vlagali zastonj, kar še posebej velja za Afganistance, ki jih je med prosilci za azil veliko, imajo pa skromne možnosti ostati v Nemčiji.
Poleg tega je med begunci in migranti manjši del takšnih z ustrezno izobrazbo in izkušnjami, da bi lahko takoj samostojno zasedli delovna mesta. Delodajalci in država tako ugotavljajo, da bo treba v izobraževanje vlagati precej več, kot so sprva predvidevali. Med Sirci in Iračani, ki predstavljajo glavnino v minulih letih prispelih iskalcev azila, jih ima univerzitetno izobrazbo le okoli 15 odstotkov.
Nemčija je lani za nastanitev, integracijske ukrepe in splošno pomoč beguncem namenila okoli 14 milijard evrov in podobno naj bi bilo tudi letos. A kot je nedavno ugotavljal Der Spiegel, bi morala država bolj kot s finančnega vidika narediti več z organizacijskega. Ena največjih težav so, kot opozarjajo, pomanjkljivi podatki na vseh ravneh integracijske politike. Zato je tudi izjemno težko, pravzaprav nemogoče dobiti centralizirane podatke za celotno državo, ampak so podatki običajno dosegljivi le na ravni dežel. Razlog tiči v tem, da Nemčija prosilce za azil deli med posamezne zvezne dežele, te pa so nato samostojno odgovorne za njihovo oskrbo. Kakšne programe in odločitve sprejemajo, je njihova lastna stvar.
Bodo ustanovili ministrstvo za migracije?
Pooblaščenka za migracije, begunce in integracijo na zvezni ravni Aydan Ozoguz (SPD) je pred kratkim podprla poziv kanclerskega kandidata Martina Schulza, da bi morali ustanoviti ministrstvo za migracije, saj da je integracija beguncev v nemško družbo en izmed glavnih in dolgoročnih izzivov, ki čakajo Nemčijo. V vrstah CDU Angele Merkel poziv ni naletel na odobravanje. Bržčas pa ideja ni napačna, če upoštevamo številna opozorila, ki prihajajo iz zveznih dežel.
Nekatere zvezne dežele, ki imajo manj izkušenj z migranti, imajo namreč precejšnje težave pri nastanitvi, vključevanju v šole in asistenci beguncem, ki iščejo delo. Spet v drugih so se na podlagi preteklih izkušenj, predvsem begunskega vala v začetku 90. let iz držav nekdanje Jugoslavije, uspeli hitro organizirati. Tako se pogosto dogaja, da je uspeh integracije posameznega begunca odvisen tudi od tega, v katero zvezno deželo je po ključu kvot dodeljen. Od tam se, ne da bi si pred tem našel službo, tudi ne sme odseliti, kar je še ena birokratska ovira pri integraciji beguncev.
