Na globino prihajajoče krize bodo vplivali vsaj trije dejavniki. To so: globalizacija, visoke stopnje rasti in kitajska konkurenca. Globalizacija, ki jo vsaj delno omogoča ceneni prevoz izdelkov, povečuje medsebojno odvisnost udeležencev na trgu.

Visoke stopnje rasti pomenijo tudi visoke stopnje tveganja.

Vsem nam (predvsem starejšim), ki smo začeli v revščini, se zdijo visoke stopnje rasti samoumevne.

Vendar je bolj samoumevna tej resnici nasprotna resnica, po kateri vse, kar nastane ali se rodi, raste nekaj časa, nato pa se spremeni v nekaj drugega ali pa umre.

Evropa in Severna Amerika poznata hitrejši razvoj šele od Napoleonovih časov in najbolj normalno bi bilo, da se rast gospodarstva upočasni. Vendar zaradi hlepenja po visokih dobičkih in zaradi hlepenja po udobju na to nismo pripravljeni.

Povečevanje bogastva zaznamujejo predvsem v Evropi in ZDA, v preostalem delu pa raste bogastvo le majhni manjšini.

Kljub kitajskemu vzponu je svet razdeljen na bogati Zahod in revni preostanek večjega dela sveta. Da za boljši prikaz malce pretiravam, če bi imeli na Kitajskem na tisoč prebivalcev toliko avtomobilov, kot jih imajo v Združenih državah, bi nafte zmanjkalo že v manj kot dveh desetletjih.

Svet se neprestano spreminja, segrevanje in ohlajanje sta le dve od mnogih sprememb. Spreminja pa se tudi družba, in to žal ne vedno na bolje.

V naši želji po udobju se sprenevedamo in nočemo videti neprijetnih resnic. Kot primer takega sprenevedanja navajam podatke o brezposelnosti. Za človeka z zdravo pametjo je brezposeln tisti, ki živi od dela, pa nima dela.

Za liberalnega birokrata pa je brezposeln tisti, ki izpolnjuje v pravilniku določene pogoje.

V Združenih državah, kjer poznajo tudi nekajurne zaposlitve na teden, je zaposlen tisti, ki je zaposlen nekaj ur na teden. Globalizacija, ki je bila spočetka Združenim državam v prid, jim zdaj odnaša delovna mesta.

Mogočna kitajska konkurenca je premaknila težišče sveta.

Kitajski šolarji, katerih »delavnik« je precej daljši od »delavnika« naših šolarjev, in tudi učijo se bolj zagnano, bodo našim vnukom nepremagljiva konkurenca.

Verjetno bodo prihajajočo krizo poskušali obvladovati ali z odpravo globalizacije ali z obrambo globalizacije.

V prvem primeru bi prišlo do izgube trgov in s tem zmanjšanja proizvodnje in množične brezposelnosti, v drugem primeru pa bi zaradi tuje konkurence prišlo do zmanjšanja domače proizvodnje in množične brezposelnosti.

Kakor koli se mucek obrne, vedno ima rep zadaj.

Visok standard je omejen na manjši del sveta, večji del sveta, s Kitajsko vred, pa je reven. Terorizem, ki smo mu priča, je del vojne med bogatimi in revnimi.

Težko je soditi o globini bližajoče se krize. Ni izključena prelomna kriza, kot je bila ob propadu rimskega cesarstva, ki bi odplaknila socialno državo s pokojninami vred in tistim starejšim, ki ne bodo imeli otrok, da bi skrbeli zanje, se lahko piše slabo.

Sprijaznimo se z resnico, da zaposleni ne plačujejo za svoje pokojnine, ampak za naše (upokojenske) pokojnine in če njihovi otroci ne bodo imeli zaposlitev, ne bodo mogli prispevati za njihove pokojnine.

Sprijaznimo se z dejstvom, da stalna rast ne more biti samoumevna, tudi v zgodovini poznamo obrate navzdol.

Še nikoli niso ljudje vedeli tako mnogo, kot vedo danes, in še nikoli niso ljudje, vsaj tisti, ki sprejemajo globalne odločitve, predvsem Evropa, tako malo razumeli, kot razumejo danes.

Tudi nerazumevanje sveta s strani odgovornih ljudi bo prispevalo h globini krize.

Za krizo pa velja podobno kot za potres, bo, ne vemo pa, kdaj.

Janez Škulj, Ljubljana