O argumentiranosti mojih predhodnih navajanj z navedbo virov si lahko preberete tudi v mojem pismu »Kredibilnost in legalnost referendumov in volitev?« iz Dnevnika 24. februarja 2017. A to je le ništrc vsega. Imam še – poleg pristojnih državnih in lokalnih organov – obilico tovrstnih dokumentov.

Da pa morajo biti volitve in referendumi malodane do ideala pošteni, potrjuje sintagma »brez sence dvoma« iz odločb Ustavnega sodišča RS. A zapisa o poštenosti volitev ne boste našli v naši ustavi, četudi je vsebovan že v tretji točki enaindvajsetega člena Splošne deklaracije človekovih pravic GS ZN 10. 12. 1948, Resolucija št. 217 A /III/.

Ve pa se, da zapis ene besede v ustavo ne more spremeniti dejanskega stanja, če ni politične volje ljudstva samega (!). Njeni znanilci s(m)o se šele začeli preštevati, kar je bolje kakor nič. Morda se oglasi še kdo. In tako nas bo vedno več…

Janez Krnc, zapišete tudi, da predstavniška demokracija deluje na način, da dejanskih odločitev ne sprejema parlament, temveč vodstva političnih strank, ki so se prebile v parlament, pri čemer moram sama izpostaviti, da se »prebijejo« vedno ene in iste, kar je že samo po sebi nenavadno; morda kakšna izpade, a jo takoj nadomesti novonastala stranka pod sicer novim imenom, a z istimi kandidati in z enakim načinom vodenja države po sistemu »Marija k sebi«.

Pišete tudi, da je bistvena sestavina večstrankarskega sistema svojevrstna manipulacija volilcev, s čimer se več kakor le strinjam. Manipulirani smo ves čas. Volitve, ki za volilca predstavljajo zgolj glasovanje na volilno nedeljo, pa so le pesek v oči nam vsem, ki pričakujemo nekakšne spremembe. A spremembe se ne bodo zgodile samodejno; še več manipulacij bo, če ne bomo presekali tega toka.

Namreč, skoraj ne mine dan, ko nas mediji »razveselijo« z novimi in novimi razkritji korupcije »za nazaj«, mi pa se gremo »samo naprej«, namesto da bi tudi volilci uvedli svoje »davčne blagajne« – da ne potonejo glasovnice, računi tiskarjev…, kajti samo od dovolj informiranega, ozaveščenega, politično in pravno izobraženega ljudstva je odvisno, koliko in kako dolgo je pripravljeno (iz)voljenemu oblastniku dopuščati »jahanje belega konja«. Dokler mu ne uspe konju zlomiti hrbtenice?

Sama nisem proti sistemu predstavniške demokracije. Nasprotno. Zdi se mi dovolj praktična oblika vodenja takšnega konglomerata (prebivalstvo, ozemlje, represivni aparat), kakršen je država. A ne na takšen način, da smo njeni državljani le nemi opazovalci, statisti. Da to tudi smo, dokazuje denimo že primer, ko je bila iz zakona o lokalnih volitvah izrinjena pravna določba (člen 56, Ur. l. RS, št. 72/93), s katero so si volilke in volilci na zborih volilcev mogli sami določiti kandidate za lokalne volitve – brez vpletanja političnih strank.

Enako določbo bi si lahko razširili še na druge volitve: predsedniške, državnozborske, evropske… A smo molčali, ko so nam v parlamentu to zakonsko možnost brez posebne razprave kar odstranili iz zakona. Zakonodajalčeva »utemeljitev« je bila, da ni nobenega zanimanja za to možnost volilk in volilcev. Mar res? Jim je to sploh kdo povedal? Denimo v splošnih predvolilnih shodih, v splošni javni razpravi…

Vidite, Janez Krnc, imeli smo možnosti, pa smo molčali, saj nismo imeli ne komu ne kje povedati, kajti parlamentarna govornica je pregovorno rezervirana zgolj za predstavniško demokracijo in njen zaslužni kader.

Moja pobuda glede sistemskega reševanja teh anomalij gre torej v vzpostavitvi nekega avtonomnega državljanskega centra – foruma, kar sem podkrepila s primerom v pismu v Dnevniku 19. avgusta 2017 z v njem navedenim virom do članka Jerneja Rovška, nekdanjega varuhovega namestnika, čigar pobuda je še najbližja moji prastari ideji.

Prepričana sem, da bo ideja obrodila sad, saj se je nabralo že toliko anomalij na področju izvedbe volitev in referendumov, da bi nasprotovanje ideji pomenilo le, da je večina volilcev ali popolnoma pravno in politično funkcionalno nepismenih ali pa so večinsko vpeti v anomalije – morda celo plačani, da molčijo?

Ida Čuden Rebula, Sežana