A ta oddaljena mesta, zaklenjene hiše in tujci v njih so le še kapljice morja, velikega morja, ki je v meni, morja, ki le šumi in buči, morja, ki nemirno valovi in razjarjeno treska ob skale, morja, ki se le tu in tam nežno izlije po peščenem zalivu. Obala izginja v poltemi in jaz ne vidim več ničesar razen morja.

Ko sem odhajala na pot, dolgo je že tega, a se še spomnim, je iz vode molel nasmeh mojega najmlajšega brata, njegove globoke oči, v katere je ponikalo vse grdo, vse umazano, vse bolno. Brat, ki je sedel na motorju in se smejal, je bil moj otok sredi morja. V

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.