Obala izginja v poltemi. Obala, ki mi je tuja, kakor so mi bili tuji ljudje ob njej. A to je moja tuja obala, z nje smo odrinili v mnogo večjo tujino. Da, s tujega na tuje potujem. Prek morja plujem do morja. Ker tam, na koncu morja, ujetega med zemljami, tam, kjer bo, če bo, na obzorju sramežljivo iz vode pogledalo kopno, tudi tam je morje. Sopotniki šepetajo, da je tam obala in na obali mesta in v mestih hiše in v hišah ljudje, a jaz jih ne bom videla. To čutim. To vem. Tudi džamije so tam, me tolažijo, in po ulicah hodijo ženske zakrite, kakor sem zakrita jaz. Tudi črni ljudje so tam, celo takšni, ki govorijo moj jezik, dobri, bogaboječi ljudje živijo v hišah na obali. Tako šepetajo sopotniki.
A ta oddaljena mesta, zaklenjene hiše in tujci v njih so le še kapljice morja, velikega morja, ki je v meni, morja, ki le šumi in buči, morja, ki nemirno valovi in ...