Iz Starega Trga na Notranjskem

21. avgusta. (Društvo radovoljnih gasilcev.) Pišoč o društvu radovoljnih gasilcev spregovoriti mi je najprvo o imenu samem. Povsod na Slovenskem, kjer imajo taka društva, nazivljajo jih navadno »požarne brambe«. Unesrečen ta prevod nemškega »Feuerwehr« se je žal tako že ukoreninil, da se niti ranjkemu Levstiku pišočemu nekdaj proti tej spaki ni posrečilo odpraviti je iz slovenskega jezika. In vender sem prepričan, da bi se ta hiba takoj popravila, ko bi si le vsi gasilci v svesti bili, da rabijo slabo besedo. Nikakor si ne domišljam, da bi utegnile te vrstice mahoma uničiti vse »brambe«; opozoril bi le rad merodajne kroge na to nedostatnost in vspodbudil jih, da nadomeste nepravo besedo z lepim, čisto slovenskim izrazom. Ni mi potreba še praviti, da je popolnoma krivo, ako se za vsak nov pojm zatekamo k Nemcem in njihove, često jednostranske izraze – po besedah prestavljamo. Veščaku je znano, da si je treba vsak nov pojm najprvo dobro predočiti, potem pa mu dati ime iz slovenskega duha vzeto ne glede na prvotno nemško obliko. In tako je s »požarno brambo«. Beseda »bramba« sama zelo diši po znanih nestvorih Koseskega. Pa ko bi tudi beseda dobra bila, nikakor ne zadostuje pojmu. Saj ne branite požara – ker sicer bi morali vedno paziti, da bi se kje ne vnelo – pač pa gasite, kadar nastane požar. Člani takega društva so torej gasilci, ne pa brambovci. (…)

Čim pazljivejši bomo tudi pri takih »malenkostih«, tem čistejši jezik si bomo ohranili. Jezik čistiti peg pa je dolžnost vsakega rodoljuba. – Čast našemu društvu, da je – mislim – prvo na Slovenskem takoj opustilo prejšnje ime, ko se mu je stvar raztolmačila. Saj treba ljudem samo povedati, volje so itak dobre. Posnemajte nas, vi gasilci po druzih krajih, in imenujte se povsodi »društva radovoljnih ali vsaj prostovoljnih gasilcev«, ako že komu Levstikova beseda »radovoljen« ne ugaja, ali pa kratko »gasilna društva«. Zakaj bi ne napredovali tudi v tem oziru? (…)

Ako omenjam tu še neko nedostatnost, naj si mi to ne ušteva v zlo; kajti vodi me najblažja misel. Na umu imam namreč sosedne Ložane. Mržnja, katero goje meščani proti občanom Starotrškim, se gotovo ne bo nikdar umaknila ljubezni, ki naj bi vladala mej bližnjimi sosedi. Je li opravičena ali ne v vseh drugih zadevah, to preiskati ni moja naloga. Pač pa smelo trdim, da bi se pri tako dobrodejnem društvu, kakor je gasilno, vse nasprotstvo moralo pozabiti. Pustite, vi Ložani, vsaj v tej stvari svoje strankarstvo ter pristopite polnim številom k našemu društvu, ker Vam lastnega ustanavljati ne kaže. Pa to brez zamere!

Veliko slavnost pa so priredili gasilci 18. t. m. na rojstveni dan Nj. velečanstva presvetlega cesarja. (…)

Domačini pa so bili skoro vsi navzoči neizvzemši odličnih gg. meščanov Ložkih. Divili smo se zlasti krasnim gospem in gospodičinam. Človek ne bi verjel, da premore Notranjska toliko krasotic. (…)

Sklepajoč svoje poročilo ne morem si kaj, da bi ne omenil, da je bil nasvet g. Korčeja, načelnika Cerkniških gasilcev, marsikomu v spodtiko. Nasvetoval je namreč, da bi i mi pristopili k zvezi gasilnih društev Kranjskih, ki se ravnokar snuje, ne glede na to, so li društva slovenska ali nemška. Dobro vemo i mi, da gasilna društva nemajo in ne smejo imeti političnega značaja. Ali vprašamo najprvo, kdo sme reči, da je društvo takoj političnega značaja, ako rabi slovenski občevalni jezik? Nesmo li Slovenci vseskozi lojalni? Tisti časi so minuli, ko je bil vsak izdajicam prištet, kdor se je zavedal slovenske svoje narodnosti. In dalje, kje na Kranjskem pa je gasilno društvo, ki bi po okolščinah pravico imelo, imenovati se nemško? Kjerkoli je občevalni jezik nemški, tam se čisto nepotrebno goji nemškutarenje. (…)

Slovenski narod, 26. avgusta 1889

(Iz Starega trga)

na Notranjskem se nam poroča, da je tamošnje gasilno društvo priredilo ob godu Nj. veličanstva presvetl. cesarja jako lepo veselico. Dopoludne je bila sv. maša, katero je daroval veleč. g. župnik Lenček z azistencijo. Navzočni so bili vsi sodniški in davkarski uradniki in mnogo občinstva. Popoludne je bila na Nadleškem hribu tombola z ljudsko veselico. Prišla so k veselici gasilna društva iz Cirknice, Rakeka, Prezida in mnogo gospode iz imenovanih krajev in celo iz Planine. Veselica se je vršila v najlepšem redu, dasi ni bilo navzočega nobenega vladnega zastopnika, niti redarja. – Vsa čast vrlim gasilcem! Čisti dohodek, namenjen napravi gasilnega orodja, je tako ugoden, da si nihče ni mislil ugodnejšega. Kot posebnost se nam poroča, da je bila navzoča tudi rodbina kneza Schönburg-Waldenburga, ki je velika dobrotnica gasilnemu društvu. Knez je pri tej priložnosti daroval načelniku krasno izdelano častno sekiro. Tudi bodi omenjeno, da je starotrško gasilno društvo prvo na Slovenskem, ki je pustilo ime »požarna bramba« ter sprejelo čisto slovenski naziv »društvo radovoljnih gasilcev«. To je sicer malenkost, a zakaj ne bi čistili svojega lepega jezika tudi v tem oziru.

Slovenec, 26. avgusta 1889

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si