Rešitev je bojda kar nekaj. V glavnem so bedaste (ker je, iskreno povedano, bedasto že to, da je naval turistov problem) in v glavnem so povezane, kakopak, z denarjem. Dobro poučeni kolega je ob debati o rešitvi hudih stisk preobremenjenih turističnih destinacij navrgel, da so krasno rešitev stuhtali v Logarski dolini, kjer so ob vhodu postavili zapornico in zdaj za vstop v dolino pobirajo sedem evrov vstopnine. Večina jih seže v denarnico, kar nekaj se jih, tako tale ta dobro poučeni, obrne. Hitro je pristavil lonček še duhoviti kolega s krasno idejo o tem, da bi ljubljansko preobremenjenost z nadležnimi turisti učinkovito rešili z zapornico na Celovški, Dunajski, Tržaški in Dolenjski cesti. Pet evrov za avto, tri za kolesa in 40 za avtobus. Pa bi jih hitro minilo! Jaz sem razmišljal o Gorenjcih, ki že leta in leta tuhtajo, kako bi jim vendarle uspelo tam pri vasi Obrne v dolini proti Bohinju postaviti eno tako zapornico in od Ljubljančanov pobrati, kar so si nakanili zapraviti pri njih, potem pa hajdi pogled na tablo pred vasjo – poglej, kaj piše, saj nomen est omen – obrni! Že res, da ideja ni nič posebnega, kaj šele novega, tli pa pri Bohinjcih že dolgo. V Avstriji boste plačali že, če malo predolgo gledate v nebo. Luft, ki ga dihate, vam zaračunavajo glede na nadmorsko višino, čisto zares pa: ste že slišali za Nockalm? Niste, kajne? No, za vožnjo po tej visokogorski planinski cesti boste plačali 18 evrov. To, da za pot na Veliki Klek potrebujete 35 evrov že ob vznožju, pa verjetno veste, kajne?
Najpametnejši je bil modro tiho in bral najnovejše rezultate o prilivih v gostinstvu in hotelirstvu. Mirno je dodal, da občine nimajo od silnih prilivov razen turistične takse prav nič in, kot da ne bi poslušal debate o zapornicah, pripomnil, da bi morali najti en dodaten davek, da bi še občine imele kaj od tega silnega turističnega navala, in da bi to veljalo vpisati v turistično strategijo. Človek je res pameten, nič čudnega, da ima od vseh naštetih najvišji položaj v službi.
Pa se vendarle javi še najbolj razgledani od vseh in na plan privleče The Guardian. Ne sicer celega časopisa, pač pa spletni naslov članka, ki govori o čudoviti majhni srednjeveški italijanski vasici na vrhu griča nekje na pol poti med Rimom in Sieno. Deset ljudi živi v kot v pravljici lepi vasici, turista leta in leta niso videli nobenega, kraju je grozilo izumrtje in zaradi potresov še popoln propad. Pa si je pametni župan izmislil, da bi turistom zaračunal pet evrov za vstop v vasico, do katere, mimogrede, tako ali tako ni mogoče priti z avtom. Torej, zdaj je treba za vzpon po zanimivi potki do slikovite vasice plačati ob koncih tedna pet, sicer pa tri evre. Za nekaj malega dodatka vam lokalni vodič (eden od desetih prebivalcev vasi, verjetno) osebno razkaže vas in vam postreže še z obloženim kruhkom in kozarcem rujnega. Izplen vsega skupaj je, da se v Civita di Bagnoregio zdaj tare turistov! Naj ponovimo. Ko je lahko prav vsak zastonj prišel do res neverjetnega dragulja sredi italijanskih gričev, ni bilo o turizmu ne duha ne sluha. Letos, ko je treba plačati, da prideš blizu, bodo našteli reci in piši 850.000 obiskovalcev.
No, pa smo tam! Od teh silnih idej mojih dobro poučenih, duhovitih, pametnih in razgledanih kolegov ne bo nič. Takoj ko boste, recimo, na Celovški cesti postavili zapornico in začeli zaračunavati pet evrov za vstop v mesto, se bo turistov trlo še mnogo več kot zdaj. Ker to čudo bodo želeli videti celo Kitajci. Pa imajo kitajski zid doma.
