Francoski predsednik Emmanuel Macron je kot del francosko-nemškega motorja Evropske unije s turnejo po vzhodnoevropskih državah odprl sezono diplomatskih vrhov po počitnicah. Na vzhod integracije se je odpravil v želji, da bi o svojih ambicioznih evropskih reformah na finančnem in varnostnem področju prepričal tudi vzhodne Evropejce. Čeprav je težišče njegove turneje usmerjeno k iskanju pripravljenosti za kompromis nekaterih vzhodnih evropskih držav pri iskanju rešitve za direktivo o napotenih delavcih, je njegova turneja večplastna. Na vzhodu integracije, vsaj pri tistih državah članicah, ki glede vladavine prava niso tako problematične kot Poljska in Madžarska, išče podporo za institucionalno prevetritev evrskega območja in za načrte večjega varnostno-obrambnega sodelovanja v Evropi, tudi z boljšo zaščito evropskih zunanjih meja. Macron iniciativo o obsežnih evropskih reformah – podobno kot evropska komisija – napoveduje do konca leta.
Kompromis šele decembra?
Predvsem za finančne reforme EU, med njimi vzpostavitev finančnega ministrstva za evrsko območje, Macron in drugi evropski voditelji potrebujejo politično soglasje vzhoda integracije. Ker po veliki širitvi leta 2004 kljub številnim finančnim sredstvom iz strukturnih skladov niso bile izenačene plačne in odpravljene socialne neenakosti med starimi in novimi državami članicami, predstavlja privolitev v obsežne reforme evropskega finančnega ustroja za vzhod integracije težko odločitev. Napoteni delavci vsaj za nekatere države namreč predstavljajo tudi socialni korektiv, zaslužki napotenih delavcev pa majhen, a pomemben delež nacionalnih BDP (460.000 napotenih delavcev iz Poljske s svojimi zaslužki denimo predstavlja slaba dva odstotka nacionalnega BDP).
Problematika napotenih delavcev je ena od žariščnih tem, ki Evropo deli na nove in stare države članice. A te delitve Macron ne priznava. V času, ko vse članice ponovno doživljajo gospodarsko rast, želi z vzhodom integracije voditi dialog in z razumevanjem za druge pomisleke tega dela EU problematiko napotenih delavcev že oktobra spraviti z bruseljske mize. Tako je vsaj govoril po sredinem srečanju s češkim premierjem Bohuslavom Sobotko in slovaškim predsednikom vlade Robertom Ficom, od katerih je dobil načelno podporo za sklenitev kompromisa. To je dočakal tudi včeraj od romunskega predsednika Klausa Iohannisa, a je v romunski prestolnici govoril o drugem ciljnem datumu kompromisa. Dogovor o napotenih delavcih zdaj pričakuje do konca leta. EU bo torej sočasno poskušala rešiti več odprtih vprašanj.
Macron ne bi uvajal kvot
Po septembrskih nemških volitvah naj bi namreč ponovno v celoti zaživel nemško-francoski motor Evropske unije in takrat gre pričakovati ključne skupne iniciative o prihodnosti Evrope, ki so se jim na skupni seji obeh vlad julija izognili zaradi nemškega predvolilnega obdobja. Hkrati se septembra izteče dvoletni program premostitvenih kvot prosilcev za azil iz Italije in Grčije, ki je tudi zaradi nesolidarnosti vzhodnoevropskih držav članic klavrno propadel. Zanimivo je, da je Macron na tiskovni konferenci s Ficom in Sobotko nakazal, da sam ne bi določil kvot, koliko prosilcev za azil morajo države sprejeti. To je bil relativno jasen nastop proti evropski komisiji in v očeh vzhoda integracije spodbudno sporočilo. Vzhodnoevropske države namreč namesto kvot pri soočanju z migracijsko krizo ponujajo koncept fleksibilne oziroma efektivne solidarnosti – torej pomoč predvsem pri zaščiti zunanjih evropskih meja. Ta ideja je na vzhodu integracije še vedno aktualna.
