Pečat izdajstva peče in bo ostal za vedno – tudi Cerkvi ni uspelo, da bi Judežu pozabili njegovo izdajstvo. Eno je oprostiti, drugo pa je pozabiti! To bi morali spoznati tudi današnji zagovorniki narodnih izdajalcev. Leta 1990 smo bili že lepo spravljeni in enotno glasovali za samostojno Slovenijo, nato pa so zagovorniki izdajalcev začeli pogrevati in spreminjati zgodovino v upanju, da bodo v novi državi dobili toliko moči, da bodo izbrisali ta pekoči greh narodnega izdajstva. Na njihovo smolo tega nikjer na svetu ni mogoče narediti. Efialt, Kvizling, Petain in drugi bodo za vedno ostali zapisani na negativni strani zgodovine. Oprostimo, a ne pozabimo in se raje skupaj ukvarjajmo z reševanjem težav mlade države in si skupaj končno prizadevajmo za to, da bomo res druga Švica. Nehajmo uporabljati vojno za nagajanje pri prizadevanju za lepše življenje.
Anton Potočnik, DobrovaSpomenik žrtvam ne more biti rehabilitacija narodnih izdajalcev
Popolnoma se strinjam, da moramo enkrat postaviti spomenik vsem žrtvam vojn in jih dokončno dostojno pokopati. Niso pa vsi umrli enaki. Eni so se borili za svobodno Slovenijo, drugi pa so se v sodelovanju z okupatorjem borili proti njim in na žalost izgubili. Zdaj bi njihovi simpatizerji na vsak način radi spremenili zgodovino in s sodelavcev okupatorja zbrisali za večne čase zapisan greh narodnega izdajstva. Gospod Mihič že tolikokrat in v Mnenjih 31. julija 2017 v Dnevniku spet trmasto trdi, da v državljanski vojni ni izdajalcev, pri tem pa noče povedati, kaj so istočasno počeli v Sloveniji nemški, italijanski in madžarski okupatorji ter kdo je ustanavljal njihove čete in jih oboroževal. Prav tako noče povedati, da so imeli okupatorji programe za uničenje slovenskega naroda, ker je bil zelo moteč in po njihovem mnenju preveč svobodomiseln narod na tem politično in geografsko zelo pomembnem območju. Vsi vemo, da če ne bi bilo okupacije, tudi – po Mihiču – državljanske vojne ne bi bilo, ker sta bili obe strani preslabi za kaj takega. Med seboj bi se levi in desni obdelovali tako, kot vidimo danes in nič drugače – na volitvah, v parlamentu, v medijih itd. Programi uničenja Slovencev so dobro dokumentirani in ohranjeni tako pri nas kot v tujini, prav tako dokumenti o ustanavljanju izdajalskih enot. Zato ni prav, da zdaj nekateri na vsak način ob spravi zahtevajo obsodbo storjenih pobojev po vojni, ne da bi pri tem pogledali tudi vzrok za to. Za vsako dejanje v zgodovini človeštva vedno najprej obstaja vzrok in šele nato posledica. Velik del poštenih Slovencev se je pod vodstvom OF odločil za boj proti okupatorjem, ki niso imeli nobene pravice okupirati Slovenije, v tem boju so borci za svobodo žrtvovali vse in umirali. Narodni izdajalci pa so se zatekli pod zaščito okupatorja in zaradi poznavanja razmer in terena še kako škodovali osvobodilnemu gibanju in seveda na koncu izgubili. Zaradi visoke mednarodne politike so bili vrnjeni v domovino in na koncu v večini plačali za svoj greh, glavni grešniki, ki pa so vedeli, kaj čaka njihovo vojsko, so pravočasno pobegnili v Argentino in druge države ter od tam pljujejo po domovini in svojih rojakih, ki jim je na koncu le uspelo dobiti svojo državo.
