Dejstvo je, da so se partizani bojevali zoper okupatorja, predvsem pa so pričeli revolucijo in se v državljanski vojni bojevali za povojni prevzem oblasti, kar jim je uspelo. Velik del naroda, ki ni sprejemal revolucije in Stalina, kar poimenovati izdajalce naroda, je krivično.
Sam delim mnenje, da je nastanek vaških straž in domobranstva, ki so branili domove pred napadi revolucionarjev, posledica revolucije in državljanske vojne, ki sta bili del premišljenega načrta partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije. Političnega nasprotnika so prisilili, da se je za preživetje zatekel pod okrilje in v sodelovanje z okupatorjem, in ga tako že vnaprej onemogočili.
V državljanski vojni ni izdajalcev naroda, saj poteka bratomorna vojna znotraj naroda, za interese revolucije in proti njej, ne pa borba enega naroda proti drugemu narodu. Zločini se storijo na obeh straneh. Zaradi tega mnenja, ki ga delim z mnogimi, nekatere sem v pismih omenil, naj bi bil zagrizen podpornik domobranstva. A le vztrajno ponavljam, da cenim upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, a obžalujem državljansko vojno.
G. Martini se zelo moti, ko me uvršča med sodelavce projekta Rehabilitacija domobranstva. Sem samo aktiven državljan, ki ne priznam samo zgodovine enoumnih zmagovalcev, ki zanikajo državljansko vojno. Vsi, ki so se upirali revoluciji in se za preživetje zatekli pod okrilje okupatorja, naj bi bili kolaborantje, izdajalci naroda, čeprav so se samo uprli revolucionarjem, ki so na koncu zmagali, kar je omočilo to, da je Jugoslavijo osvobodila SZ in Stalin, ne pa zahodni zavezniki.
Ali je bilo prav pričeti boljševistično revolucijo med okupacijo z ogromnimi žrtvami in nato uvesti enopartijski režim, ki je kršil človekove pravice? G. Martini piše: Mihič v svojih prispevkih vztrajno obtožuje OF, NOB in komuniste za zločinsko združbo, ki se je med NOB borila za oblast in izvedla zločinsko dejanje, revolucijo. Nenačelnost in dvoličnost je stalnica Mihičevih prispevkov. Domobrancem priznava pravico boja za oblast, medtem ko takšen boj komunistov označi za zločinski. Zanj so komunisti zločinci, ki so izvedli revolucijo. Preveč poenostavljeno in zlonamerno. Da bi izpadel pisec bolj prepričljivo in bi prikazal takratno vodstvo NOB kot zločinsko, navaja, kako so komunistični eksekutorji likvidirali ljudi, med njimi tudi duhovnike. Ob tem pa zamolči, da so bili to izdajalci ali odkriti sodelavci okupatorja.
Nič od tega nisem napisal. Ne sprejme, da sta to mnenji pokojnega akademika prof. dr. Aleksandra Bajta, znanega slovenskega ekonomista, privrženca Kraljeve vojske v domovini, in prof. dr. Matjaža Zwittra iz partizanske družine in še mnogo drugih.
G. Martini pravi: Velika večina Slovencev je namreč sprejela program OF in pozneje program komunistov za nov družbeni red in boljše življenje. Dokazano je velika večina Slovencev v novem družbenem redu živela bolje kot v času Kraljevine Jugoslavije.
Dokazano je samo to, da so komunisti z nasiljem prevzeli oblast v totalitarni enopartijski državi SFRJ, ki je potem bolj kot Kraljevina Jugoslavija zaostajala in zaradi tega Slovenija še zaostaja za npr. Avstrijo.
G. Martini mi predlaga, da temeljito premislim o krivdi za izvensodne poboje domobrancev po vojni. Delim mnenje z bivšim predsednikom RS g. Milanom Kučanom, ki je v javni izjavi leta 2000 zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunajsodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. A zločini čakajo na pravno državo, kar je prvi pogoj za spravo na ravni države. V tem sodnem spravnem procesu, ki ga dopušča tudi g. Martini, naj se ocenijo vsi zločini, da se bo mogoče, kot pravi g. Martini, pogovarjati o sožitju brez nenehnih obtožb in ocen dogodkov med drugo svetovno vojno.
Franc Mihič, Ribnica
