Razstava bi se lahko bolj posvetila razlikam v procesu abstrahiranja te (istrske) podobe. Bernard jo je na svoji razvojni poti gradil bolj ali manj nehote; iz najdenih materialov in slikarsko predstavljenih snovi je ponudil način pomnoževanja slikarskih videnj (procesa percepcije) določenega prizora. Prav materialna prezenca, skrita v slikarski snovi, nagovarja gledalčevo telo in se vrača k slikovnemu telesu slike, ki presega okvirje. S tem nam je Bernard odkril, da je naša percepcija utelešena, ker so vizualni elementi neločljivi od telesne izkušnje predmetnega sveta. Prav ta sinteza neulovljivih razlik, ki se udejanja v prečiščenem telesu slikarstva, je tista težko dosegljiva raven mojstrstva, ki mu prinaša mednarodno prepoznavnost.
Milena Usenik je probleme ustroja percepcije, ki jih lahko prikaže samo likovna umetnost, zaobjela bolj intuitivno kot analitični Bernard. Tudi ona izhaja iz nekega izseka (istrske) krajine, vendar v procesu abstrakcije prikrije risbo z zgostitvami sladostrastnih barv. Podoba tako nikdar ne postane asociativna, kot je to pri Bernardu; vse je na površini zunaj vseh oblik. Slikarka v procesu razgradnje podobe sledi občutju na metafizični ravni, vse je le majhen izsek univerzuma, ki se razteza v neskončnost. Njena abstrakcija je torej »podoba«, ki se nikdar ne sestavi in tako ostaja kot prva (deviška) zaznava. Usenikovi uspe pokazati, da obstaja tudi drugačna percepcija, morda ženska, ki bolj sledi čisti zaznavi svetlobe in sence skozi občutja barvnih tkanj. Izseki, ki so nekoč tvorili popartistične tkanine manekenk, so zdaj izseki pejsaža, in ti so v njenem slikarstvu pomensko povsem nepomembni. Gre za umetniško pozicijo, ki poudarja proces stvaritve avtonomne in avtentične abstraktne slike. Oba slikarja sta posebna v slovenskem prostoru prav zaradi močnih in sončnih barv, ki pri Bernardu še ohranjajo sredozemsko izkušnjo, pri Usenikovi pa so eruptivne in temperamentne in kot take presegajo lokalne barve v krajini.
Razstava se premalo poglobi v različne pristope tvorjenja podobe, saj dane primerjave niso enakovredno zastopane. V prvi dvorani je pretežno Usenikova ob le eni sliki Bernarda, ki je najmanj reprezentativna z vidika abstrahiranja pejsaža, v drugi dvorani pa je sopostavitev sicer več, a so vse bolj površne in na koncu, ko bi pričakovali dramatični zaključek, vse skupaj razvodeni v prevelikem številu slik in risb ter nihanju kakovosti.
