Opozicijski senator Randolfe Rodrigues pravi, da gre za »največji napad na Amazonko v zadnjega pol stoletja«, na nogah so tudi okoljevarstveniki, največje svetovne rudarske družbe pa se veselijo nove, velikanske zlate jame. Odlok brazilskega predsednika Michela Temerja o odpravi prepovedi izkoriščanja naravnih bogastev v enem izmed največjih nacionalnih parkov v državi je namreč včeraj izšel v uradnem listu. Leta 1984 za nacionalni park razglašeno območje v severnih zveznih državah Amapá in Pará, bogato z železovo, bakrovo in manganovo rudo pa tudi zlatom, je veliko 46.000 kvadratnih kilometrov – nekaj večje kot Danska in več kot dvakrat večje od Slovenije.
Med delovnimi mesti in gospodarsko krizo
Cilj tega ukrepa je, je sporočilo ministrstvo za rudarstvo in energijo, pritegniti nove naložbe ter tako zagotoviti delovna mesta in prihodke ljudem, deželi pa blaginjo. Pravila trajnostnega oziroma vzdržnega razvoja naj bi bila pri tem upoštevana, določena območja parka in predeli, kjer živijo avtohtoni prebivalci amazonskega porečja, pa naj bi bili še najprej pod zaščito. Komercialno pridobivanje rude bi bilo, z drugimi besedami, dovoljeno na manj kot polovici površine parka.
Okoljevarstvenikov in opozicije takšna zagotovila seveda niso prepričala, Mauricio Voivodic, vodja brazilske »podružnice« mednarodne organizacije WWF, denimo meni, da bo rudarstvo vsestransko prizadelo celotno območje zaradi sečnje, uničenja vodnih virov, izgube živalske in rastlinske raznovrstnosti ter demografske eksplozije, zlata mrzlica pa naj bi povzročila trajno škodo kulturi staroselcev.
Odločitev brazilske vlade, da ukine omejitve v nacionalnem parku Renca na severu države, ni nepričakovana. Brazilija je namreč v hudi gospodarski krizi, državni in javni dolg pa naraščata ne glede na varčevalne ukrepe in povišanja nekaterih davkov (med njimi na motorna goriva). Pred slabim mesecem je tako Temer napovedal tudi krepko povišanje koncesnine za pravice do izkoriščanja rudnih bogastev in splošno reformo rudarske zakonodaje. Rudarskih družb povišanje koncesnine (za tri četrtine) kajpak ni razveselilo in so kot protiukrep nemudoma napovedale, da bodo povišanje stroškov razdelile na vse deležnike v proizvodni verigi.
Spomin na katastrofo pred dvema letoma
To je bilo seveda mogoče razumeti kot prikrito grožnjo, da bodo uprave domačih družb, ki brazilske rude pogosto izkoriščajo v sodelovanju z nadnacionalkami, poskrbele za to, da bodo še znižale izdatke tako za varnost pri delu kot zaščito okolja ter seveda mezde rudarjem. Kot se je doslej že nekajkrat izkazalo, ima lahko takšno ravnanje ob pomanjkljivem nadzoru, tudi zaradi endemično razširjene korupcije (sam predsednik Temer je v nekaj preiskavah zaradi korupcijskih obtožb in nedavno kongresno glasovanje o imuniteti, ki ga je srečno prestal, zanesljivo ni bilo zadnje), uničujoče posledice. Ena zadnjih in v tem stoletju največja katastrofa v brazilskih rudnikih, denimo, še ni doživela druge obletnice.
Takrat, konec leta 2015, sta v zvezni državi Minas Gerais popustila jezova dveh zadrževalnikov odplak enega največjih svetovnih rudnikov železa v dolini Rio Doce (Sladka reka). Umrlo je 17 ljudi, zastrupljene so bile tri četrtine njenega toka, celotno prizadeto območje, na katerem živi pol milijona ljudi, pa je bilo skoraj tako veliko kot Portugalska. Porečje Rio Doce, reke, ob kateri se je rodil in jo na številnih fotografijah ovekovečil znani brazilski fotograf Sebastião Salgado, si biološko ne bo opomoglo desetletja. Lastnici rudnika, podjetja Samarco, sta rudarski nadnacionalki: avstralska BHP Billiton in brazilska Vale.
Vedno nižja cena, po kateri sta rudarski korporaciji lahko prodajali železovo rudo iz brazilskega rudnika, naj bi bila poglavitni razlog za to, da sta jezova popustila, saj sta bila zaradi povečane proizvodnje preprosto prenapolnjena. Celo uradni viri so takrat priznali, da je v zvezni državi Minas Gerais več kot ducat zadrževalnikov, za katere je bilo uradno ugotovljeno, da so varnostno pomanjkljivi, toda rudniki so nemoteno obratovali. Ne nazadnje zato, ker so rudarji, ki druge možnosti za zaslužek nimajo, to zahtevali. Omenjena zadrževalnika, pravijo poročila okoljevarstvenih in človekoljubnih organizacij, sta tudi danes prenapolnjena. or
