Da bi evropske potrošnike seznanil z razmerami, v katerih delajo in živijo ranljivi pridelovalci kakava, ki nam omogočajo, da uživamo v čokoladnih okusih, je v okviru projekta SupplyCha!nge nekaj evropskih držav obiskal profesor dr. Christopher Mubeteneh Tankou s kamerunske fakultete za agronomijo in agronomske študije. S kakavom se ukvarja, ker količina glavnega kamerunskega pridelka upada, in ta problem bo raziskoval, dokler težav ne odpravijo.
Rešitev za povečanje letnega donosa enega drevesa agronom vidi v pomladitvi plantaž, rešitev za boljše življenje kmetov pa v tesnejšem sodelovanju vseh akterjev v proizvodni verigi kakava oziroma čokolade.
Imajo plantaže kakava v Kamerunu v lasti večinoma veliki veleposestniki ali mali kmetje?Prevladujejo družinske kmetije, ki imajo manjše plantaže, velike od dva do pet hektarjev. Pridelava kakava je težko fizično delo in večinoma poteka ročno, zato večina kmetov ostaja pri manjših plantažah, čeprav imajo morda zraven še zemljišča, na katera bi jih lahko razširili. Hkrati pa ostajajo pri manjših površinah tudi zato, ker širitev zahteva vlaganja, ki pa jih revni kmetje ne zmorejo.
Vendar pa niso zgolj majhne površine razlog, da pridelava kakava v vaši državi ne sledi vedno večjemu povpraševanju, kajne?V Kamerunu pridelamo približno 250.000 ton kakava na leto, vendar bi ga lahko še več. Potencial je velik, lahko bi pridelali dve do tri tone na hektar, vendar imamo več težav. Prva je, da so rastline na plantažah stare tudi več kot 50 let in ne rodijo več dobro. Po tridesetih letih pač začne njihova rodnost upadati in morali bi jih zamenjati. Če bi nasadili mlajša drevesa, bi se letni donos izboljšal. Ampak kmetje so revni in nimajo denarja za obnovo plantaž. Prav tako nimajo denarja za namakalne sisteme.
Potem pa je tu še staranje kmetov. Večina kmetov je starih. Mladih pridelovanje kakava ne privlači, saj je zaslužek zelo majhen, vse bolj se selijo v mesta. Stari pa slabo živijo z majhnim zaslužkom in si ne morejo privoščiti vlaganj v posodobitev pridelave.
Je morda rešitev v združevanju?Kmetje, ki že sprejemajo nove načine in jim gre bolje, so tisti, ki so združeni v kooperative. Skupaj se izobražujejo in dosegajo boljše rezultate. Njihov kakav je tudi boljše kakovosti. Več se jih je tako lahko vključilo v sistem pravične trgovine, kar pomeni, da prejemajo višje plačilo za svoj kakav, in ta denar jim pomaga pri spopadanju s težavami, ki zmanjšujejo pridelek. Ampak to so le redki.
Zakaj se potem vsi ne priključijo kooperativam?Kooperative imajo pravila, ki se jih je treba držati. Že to jih nekoliko odvrača, najpomembnejši razlog pa je, da se predstavniki kooperative pogajajo za ceno na mednarodnem trgu. To pomeni, da jim kmet preda kakav, plačajo pa mu šele, ko ga prodajo. In to lahko traja. Če pa si zelo reven, ne moreš prav dolgo čakati na denar. Kmetje si želijo denar takoj in zato pogosto najrevnejši prodajo pridelek kupcem, ki pridejo neposredno k njim. Sprejmejo zelo nizke cene, ker potrebujejo denar, in to je edini način, da ga dobijo takoj. Včasih jim ti ilegalni kupci dajo denar kot posojilo pred obiranjem in tudi, če se cene kakava pozneje dvignejo, na trgu ne morejo iztržiti več, saj morajo vrniti dolg.
V Evropi si težko zamislimo življenje brez čokolade, otroci jo obožujejo in jo začnejo uživati že zelo zgodaj. Kako pa je s čokolado v Kamerunu?Pri nas je čokolada luksuzna dobrina. Privoščijo si jo lahko samo tisti z višjim standardom, tisti z nižjimi dohodki pa ne. Trenutno je še najbolj prisotna na ulicah, kjer prodajajo kruh s čokoladnim namazom kot prigrizek, sladico. Seveda samo v mestih, na vaseh tega ni.
Kakšna pa je ponudba čokolad v trgovinah? Ali otroci v Kamerunu okusijo čokolado?Imamo čokoladne tablice različnih lokalnih znamk. Približno en odstotek kakava ostane v državi za predelavo. Ta proizvodnja ima tradicijo, ampak ostaja majhna, saj ni povpraševanja. Otroci iz bogatejših mestnih družin jo seveda okusijo, otroci iz nižjih slojev pa ne. Čokolada je pri nas razkošje.
Otroci kmetov, ki pridelujejo kakav, tako ne poznajo sladkosti čokolade?Na vaseh je čokolada zelo redka.
Lahko družine uporabijo kakav še kako drugače?Ne, semena je težko odpreti. Za to so potrebni stroji, ki pa jih kmetje nimajo. Imajo jih samo nekatere kooperative, tako da predelava v kakavovo maslo in kakavovo olje poteka tudi v Kamerunu, sicer pa izvozimo večinoma zrna. Kmetje oberejo plodove, semena pa preberejo, fermentirajo in posušijo. Ker kakavovec potrebuje senco, zraven posadijo visoke bananovce, palme, okrog pa tudi nižje poljščine za prehrano.
Kako je Kamerun postal ena od afriških glavnih pridelovalk kakava?Kakavovec v Afriki ni avtohtona rastlina. Prinesli so jo naši kolonialni gospodarji, v Kamerunu so bili to najprej Nemci. Kakavovce so pripeljali iz Južne Amerike, od koder izvira. Enako je bilo s kavovcem. Vedeli so, da je podnebje v nekaterih delih Afrike podobno kot v Južni Ameriki in so pač poskusili. Izkazalo se je, da kakavovec raste deset stopinj severno in deset stopinj južno od ekvatorja. Tam so najustreznejše razmere, saj potrebuje visoke temperature in visoko vlago. Zato kakavovec uspeva samo v južnem delu naše države, kjer je deževni gozd.
Ali je kakšna komunikacija tudi med kmeti in evropskimi velikani proizvodnje čokolade?Kmetje so v stiku samo s kupci kakava, ne vedo, kaj se zgodi potem. Nimajo nobenih informacij o kakavu na mednarodnem trgu, zato se ne morejo niti pogajati o cenah. Manjka ta člen med kmeti in tistimi, ki predelujejo kakavova zrna. Če bi sodelovali, bi se to verjetno poznalo tudi na kakovosti kakava, višje cene bi pomenile več vlaganj kmetov in boljše življenje zanje. V Gani so recimo kmetje deležniki v angleškem podjetju Divine Chocolate, ki izdeluje čokolado. To se mi zdi zelo dober model, kako bi lahko izboljšali življenje kmetov, ki pridelujejo kakav.
V preteklosti je bila država bolj dejavna na tem področju. Kaj se je spremenilo?V preteklosti je imela država drugačno tržno politiko. Zbirala je kakav in ga prodajala na mednarodnem trgu, kar pomeni, da se je tudi država pogajala o ceni. Pomagala je kmetom, podeljevala je subvencije in jih spodbujala k pridelavi kakava. To je bil tudi pomemben državni dohodek. Za pogajanje o ceni so državniki potrebovali tudi zadostne količine kakava in so tesno sodelovali s kmeti. Z liberalizacijo v devetdesetih letih je ta model počasi zamrl.
Torej so starejši kmetje izkusili stari sistem in se še vedno niso prilagodili na nove razmere.Stari sistem je bil zanje udoben in varen, imeli so stabilen prihodek. Ker je bil nadzor boljši, ni bilo ilegalnih kupcev, ni bilo črnega trga, tudi kakovost je bila dobro nadzorovana. Starejši vedo, kako je sistem nekoč deloval in bi radi njegove prednosti nazaj. Skeptični so do vsega novega.
In mlajši?Na sestankih v kooperativah sem videl kar nekaj očetov skupaj s sinovi in vem, da je bila zamisel sinov, da se vključijo v kooperativo. Vendar je mladih zelo malo, saj pridelava kakava ni donosen posel. Veliko pa se je spremenilo s pravično trgovino (fair-trade, op. a.). Tisti, ki se prilagajajo zahtevam tega sistema, lahko dobijo tudi do trikrat višje plačilo. To je dobrodošel zunanji vpliv v državi. Veliki kupci izobražujejo kmete, jim podeljujejo certifikate in preverjajo razmere, v katerih se kakav prideluje.
Pravite, da je kamerunski kakav najboljši. Je za to kakšen dokaz?V Kamerunu pridelujemo kakav, ki je naravni hibrid. Ima značilnosti dveh različnih vrst – ene, ki je zelo okusna, vendar ni odporna, in druge, ki je odporna in hvaležna za pridelavo. V Afriki sicer prevladuje vrsta, ki je bolj odporna.
Kako pogosto posežete po čokoladi vi?Kot znanstvenik ne cenim čokolade samo zaradi okusa. S čokolado ljudje dobimo antioksidante, vitamine, proteine, dobre maščobe. Če sem lačen in nimam možnosti takoj jesti, vzamem košček čokolade, ker vem, da bo pomagala mojemu telesu. Ampak mora vsebovati velik delež kakava, ne pa tudi sladkorja.
