V naših planinskih kočah pogosto ponudijo skutne štruklje. Ta trend se je menda začel v 60. letih širiti s Planine Razor, ki je že sama po sebi čudovito okolje, do tja je sicer treba hoditi vsaj debelo uro iz Tolminskih Raven, njihovi štruklji s skuto, ki jo pridelajo prav tam, pa so res zelo dobri. Tudi v Koči na Kriški gori pripravljajo odlične, do tja boste najlažje prišli v uri in pol iz Gozda nad Golnikom. Že nekaj let pa po raznovrstni ponudbi štrukljev najbolj slovi Dom na Kofcah, ki stoji na najzahodnejšem planinskem pašniku pod Košuto. Sladkosnedi lahko naročijo na primer čokoladno-malinove, slanoljubci pa mesne. Tako priljubljeni so, da jih je družina Vogelnik, ki skrbi za Dom na Kofcah, letos začela prodajati tudi v štrukljarnici na ljubljanski tržnici. Seveda toliko bolj teknejo na svežem zraku: do Kofc ne potrebujete več kot pol ure sprehoda z Mrzlega studenca nad Jelendolom, obenem pa ponuja planina odlično izhodišče za izlete na okoliške vrhove.
Mesne radosti
Med ljubitelji mesa so planinske koče na dobrem glasu predvsem zaradi divjačine. Na poti na Vršič se splača ustaviti pri Koči na Gozdu zaradi jelenovega golaža, kuhajo pa tudi gorenjske krape. Na primorskem koncu se je treba peš ali s kolesom povzpeti na Slavnik in v Tumovi koči naročiti domače njoke z divjačinsko omako. Veliko jih prisega na divjačinski golaž v kruhovi skodelici v Planinskem domu pri Gospodični na Gorjancih, kamor se lahko pripeljete po gozdni cesti iz Gaberij, peš pa boste hodili najmanj debelo uro.
V Ruški koči, do katere se lahko pripeljete z avtomobilom, lahko pa si iz Maribora ali Ruš priredite večurni pohod, imajo v začetku julija tekmovanje v kuhanju pohorskega lonca (zraven pa še v igranju na frajtonarico). Jed imajo v koči stalno v ponudbi, oskrbnik pa pravi, da zanjo ni natančne recepture. »Noter gre vse, kar raste in hodi po Pohorju, od mesa, svinjskega in ovčjega, do žitaric in gozdnih sadežev,« pojasni, poznavalci pa trdijo, da morajo biti v loncu vsaj tri vrste mesa, vsaj ena žitarica in suha stročnica, sveža zelenjava in sveže, lahko pa tudi suhe gobe. Pozor: strežejo tudi pohorsko omleto.
Pod Peco na nudeljne
Planinski dom na Kumu, naj planinska koča 2015, je lani s svojo kremno rezino osvojil še priznanje za naj planinsko sladico. Zanjo je odgovoren oskrbnik in slaščičar Roman Ledinek, brat Mihe Ledinka, šefa gostilne na Šmarni gori, kjer je mogoče tudi marsikaj dobrega pojesti, od kislega mleka do cesarskega praženca. Do planinskega doma na Kumu se gre praviloma peš (lahko si privoščite tudi štiriurni izlet) ali s kolesom, mogoče pa se je lagodno pripeljati tudi z avtomobilom. Do Krekove koče na Ratitovcu se hodi najmanj 45 minut, lepe poti, ki jih je več, pa terjajo uro in pol vzpenjanja. Zelo prijazni gospodarji kuhajo odličen čaj in cvrejo ratitovške flancate, narejene na roko, malo posebne oblike, a tako slastne, da bi človek takoj še enega.
V Domu na Peci, deset minut od votline kralja Matjaža, pripravljajo kločeve nudeljne, staro, skoraj že pozabljeno koroško specialiteto. V žepke iz testa spravijo nadev iz suhih hrušk (po koroško kloc), za prilogo pa dodajo marmelado iz brusnic. Nudeljne pripravlja gospa v dolini, zamrznjene jih v 15 minutah skuhajo v kropu. »Po tem smo zelo prepoznavni, čeprav gre zelo v promet tudi jabolčni zavitek z malinami in borovnicami,« pravijo v domu. Najkrajša lahka označena pot do Doma na Peci (s parkirišča Jakobe) vam bo vzela 45 minut hoda.
Tudi obisk Koče na Pesku ni zapleten planinski podvig, zelo lepo se jo da v slabih treh urah doseči od Ribniške koče mimo Lovrenških jezer, pol ure boste hodili od hotela Planja čez vrh Rogle, lahko pa se z avtomobilom zapeljete kar do vrat in izbirate med ocvirkovim namazom in gobovo juho z ajdovimi žganci, ješprenovo kašo z jurčki, pohorskim loncem in divjačino, pohorsko omleto z brusnicami, ajdovimi in navadnimi štruklji z brusnicami ali borovnicami, najbolj pa hvalijo hišni borovničev zavitek.
Do Koče na Loki pod Raduho ste lahko v četrt ure hoda (iz Luč pa v treh urah); do Snežne jame boste hodili še 30 minut. Priče vedo povedati, da se je včasih v koči dalo pojesti »gluhe štruklje«, inačico kruhovih cmokov, vendar jih ekipa, ki tam dela šele drugo leto, ne pripravlja več. Vseeno pa jim prav dobro kaže z borovničevimi štruklji, pripravljenimi z domačo skuto in medenim prelivom. »Ljudje se zmenijo in pridejo k nam prav na borovničeve štruklje,« pravijo v koči.
Kulinarična transverzala
Od 18. avgusta je spet odprta Koča na Hleviški planini, uro ali dve hoda iz Idrije ali od Divjega jezera, z avtomobilom si jo lahko približate na pet minut hoda. Tam se splača naročiti ocvirkovico. Če vas zanese do Češke koče na Spodnjih Ravneh, najhitreje jo boste dosegli v uri in pol iz Ravenske kočne, ne pozabite pokusiti njihovega sirupa iz jezerskih zelišč. In še je dobre hrane po slovenskih planinah, poznavalci hvalijo ponudbo na Domu pod Storžičem, v Valvasorjevem domu pod Stolom (njihova hišna specialiteta je Babudrovo presenečenje, enolončnica z mesom), v Koči na Dobrči, Koči na Klemenči jami pod Ojstrico, v Pogačnikovem domu na Kriških podih, Poštarskem domu na Vršiču, Planinskem domu na Zelenici, Planinskem domu Tamar, Domu planincev v Logarski dolini, Dragovem domu na Humu, Kranjski koči na Ledinah, Mozirski koči na Golteh, Kamniški koči na Kamniškem sedlu in v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu: posebnost na njihovem jedilniku je kokrski lonec, enolončnica s tremi vrstami mesa in desetimi vrstami zelenjave.
