Po zadnjih dostopnih podatkih z začetka junija ima Slovenija na svoji južni meji postavljene 117,8 kilometra rezalne žice in 46,4 kilometra panelne ograje. Dolžina, količina oziroma vrsta ograje sicer v različnih obdobjih variira, saj jo Slovenska vojska in zasebniki, (predvsem) podjetje Minis, ves čas bodisi dograjujejo bodisi podirajo. Na podlagi javno dostopnih podatkov je bilo tako doslej mogoče ugotoviti, da je postavljanje »tehničnih ovir«, ki naj bi odvračale migrante, državo stalo okrog 6,6 milijona evrov. V to ceno so vključena tudi 301 vrata, ki so v ograji že postavljena.
Pomoč žvižgačev
Zgolj s pomočjo »žvižgačev«, ki so Dnevniku omogočili dostop do tajnih dokumentov, pa je bilo mogoče izračunati, da je država v resnici nabavila že okrog 600 kilometrov ograje, proračun pa je bil pri tem olajšan za kar 13,7 milijona evrov. Okrog štiristo kilometrov ima tako država – neuradno – še na zalogi.
Za uradne podatke o ograji na meji (o nakupu in postavitvi) je od 9. novembra 2015, ko je vlada sprejela sklep o postavljanju, do danes zaprosilo več novinarjev različnih medijskih hiš. Dnevnik, na primer, je prvo zahtevo podal že takoj 10. novembra 2015. Vse naše zahteve so bile na vseh stopnjah zavrnjene, v nemalo fazah pa je odločanje trajalo izjemno dolgo, tudi več kot pol leta.
Organizacija Transparency International Slovenia je svojo zahtevo za dostop do podatkov o nakupu ograje podala 22. februarja 2016 – in še vedno čaka. Danes je od vložitve zahteve minilo leto in pol.
Podatke so zahtevali od zavoda za blagovne rezerve, ki je ograjo nabavljal. Direktor zavoda Anton Zakrajšek je pogodbe in dokumente označil s stopnjo tajnosti »interno«, zato bi lahko oznako tajnosti sam tudi umaknil. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je vmes Transparency International Slovenia dostop do podatkov sicer že odobrila, a se je Zakrajšek temu uprl in je zoper odločbo pooblaščenke lani novembra sprožil upravni spor. Sodišče o zadevi še ni začelo odločati. »Tako dolgotrajni postopki v praksi onemogočajo dostop do informacij in preprečujejo civilni družbi, da učinkovito nadzoruje porabo javnega denarja,« je danes opozoril generalni sekretar Transparency International Slovenia Vid Doria.
Je bila tajnost zlorabljena?
Preglednost pogodb in nabavnih poslov je še posebej nujna tudi zato, ker so informacije, ki so doslej pricurljale v javnost, pokazale, da je pri nabavljanju prišlo do več nepravilnosti, zamikov v datumih in prehitevanja sklepov vlade. Na rokohitrsko »operacijo rezalna žica« je tako padel sum korupcije oziroma protizakonitega ravnanja. Z zavlačevanjem in nasprotovanjem razkritju celo po odločbi informacijske pooblaščenke se sumi zgolj še krepijo. Med drugim zato, ker je stopnja tajnosti v resnici nizka – oznaka »interno« je najnižja od štirih stopenj tajnosti –, kar pomeni, da razkritje ne bi za državo pomenilo nikakršne grožnje. V oceni razlogov za tajnost sicer piše, da bi bila z razkritjem država ogrožena, a če bi to res držalo, bi dokumente označili z višjo stopnjo tajnosti, na primer zaupno ali tajno. Naši sogovorniki, ki poznajo sistem javnega naročanja, pravijo, da je oznaka tajnosti sicer lahko posledica panike, ki je v vladajoči politiki zavladala leta 2015, ko je v Slovenijo prihajalo veliko število migrantov in beguncev. A hkrati, da gre lahko za zlorabo tajnosti, da bi prikrili nečedne posle, saj je nekaj podjetij ob tem poslu dobro zaslužilo.
»Dostop do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, ki temelji na ustavi, spoštovana je v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, priznavata jo tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah Združenih narodov ter Listina EU o temeljnih pravicah,« so po letu in pol čakanja sporočili iz Transparency International Slovenia. Združeni narodi pa so v skupni izjavi z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi in Organizacijo ameriških držav jasno navedli, da mora biti dostop do informacij hiter. Enako določa tudi evropsko sodišče za človekove pravice, so opozorili.
