Ankarangrad?

Govorim seveda o Ankaranu - Hrvatinih, novopečenem prvoligašu, ki je primoran »doma« igrati v Dravogradu… v Dravogradu, na nasprotnem koncu države?! Prebral sem vse, kar je bilo objavljeno v medijih, in spoznal, da se je najprej zataknilo v samem Kopru, češ da se Ankarančani z upravljalci oziroma lastnikom stadiona Bonifika niso mogli dogovoriti. Nato je bila v igri Sežana, pa je tokrat župan Terčon rekel ne, kar me, če sem iskren, preseneča in žalosti, dragi Davorin. In tik pred dvanajsto so jih sprejeli v Dravogradu.

A vrnimo se k izviru, v Koper. Ne poznam okoliščin pogajanj in niti ne pogojev, ki jih je postavila, domnevam, mestna občina kot lastnica objekta, da bi dovolila sosedom, da bi doma igrali na Bonifiki, sklepam pa, da so bili ti taki, da jih Ankarančani niso mogli ali hoteli sprejeti. Kakršni koli so že bili, so privedli do tega, da koprski stadion prvoligaškega nogometa še dolga leta ne bo videl, da bodo domači gledalci večinoma spremljali tekme prek TV-ekranov, da se bo edini prvoligaš iz naših krajev po eni sami sezoni vrnil v nižji rang, ker ga bo že sama logistika pokopala, in v državnem prvenstvu ne bomo imeli nikogar.

Spet ne vem, pod kakšnimi pogoji je gostoval na stadionu Bonifika koprski klub, ki je letos, menda zaradi dolgov in ne transparentnega poslovanja, izgubil licenco, a nič hujši oziroma zahtevnejši ne bi smeli biti ti pogoji za sosede. Resda formalno pripadajo drugi občini, a so še vedno del našega skupnega prostora in, ne pozabimo, za obnovo stadiona pred leti so tudi Ankarančani kot davkoplačevalci in dolgoletni prebivalci enotne koprske občine prispevali svoj delež.

Morebitno slabo razpoloženje župana Popoviča do Ankarana in do vsega, kar od tam prihaja, se ne sme, če imamo v mislih skupno dobro, odražati na odnosih, ki jih moramo Koprčani gojiti z Ankarančani, in obrnjeno, najmanj pa na uporabo športne, kulturne in vsakršne druga infrastrukture, ki smo jo pridobili skupaj ali zgradili povsem na novo z namenom trženja in čim boljšega koriščenja tudi onstran občinskih potreb.

Svojčas smo se s sosedi južneje od Dragonje pogovarjali, kako bi storitve Splošne Bolnišnice Izola koristili pod enakimi pogoji kot domači bolniki še bolniki iz hrvaške Istre, ter s Trstom, kako bi mi lahko čim ceneje tam odvažali in sežigali odpadke, in še z Reko o tem, da bi skupaj kandidirali za eno od edicij sredozemskih iger. Vse v duhu prijateljstva, sodelovanja in dobrega sosedstva, predvsem pa s ciljem čim bolj racionalne in optimalne uporabe vendarle omejenih resursov.

Danes ne premoremo reči »da« in »dobrodošli« niti našim dolgoletnim someščanom na nasprotni strani zaliva. »Damo vam Bonifiko za simbolno najemnino en evro na mesec pod pogojem, da prevzamete vse stroške vzdrževanja trate, tribun in slačilnic ter organizacije tekem.« Tako bi se morala glasiti zahteva MO Koper. Nič več od tega. Govorim seveda nekoliko na pamet, a v tej smeri bi morali iskati dogovor.

Ne nazadnje bi morala poseči v to zgodbo sama Nogometna zveza Slovenije, a dlje od tega, da je vzela na znanje, da je klub Ankaran - Hrvatini našel dom v Dravograd, in to registrirala, ni šla. Amen! Enako mediji, zlasti poročevalci, ki so se s tem kar hitro sprijaznili in ne izrečejo več niti besedice kritike ali začudenja do odgovornih, da se dogaja ta sramota za ves slovenski nogomet. Kako žalostno!